ponovno depresija

[alejkum asdf 123]

Pozdravljeni vsi !
Berem vas že nekaj let, nikoli pa nisem imela poguma, da se oglasim.
Z depresijo se trenutno srečujem že tretjič- Prvič pred 3o leti (ločitev), potem je bilo leta kar v redu seveda s pomočjo dobrega psihiatra in zdravil. Ponovilo se mi je pred osmimi leti, ko mi je umrl oče. Zopet sem se zatekla k mojemu psihiatru, kateremu sem prezpogojno zaupala. Spet me je spravil v red. Pred 3 leti pa je tudi on umrl. Sedaj pa skrbim za 85-letno mamo s katero tudi živim. Že eno leto ima raka in sedaj bije zadnji boj. Sesulo me je pa čeprav sem bila prepričana, da me ne bo nikoli več. Jem efektin 75, sedaj sem povečaja na 15o mg, vendar mi ne pomaga. Jočem, jočem, jočem, slabo mi je, ne morem jesti in seveda vse ostalo. Nimam volje, pa vendar vem, da morem poskrbeti zanjo do zadnjega. Ona mene tolaži, namesto, da bi jaz njo. Res sem v podnu. Kje naj najdem dobrega psihiatra, da mi pomaga skozi to ? Kakšen vaš nasvet in morda tolažba ? Imam partnerja, ki pravi, da moram pošlihtati vse v svpji glavi. Kako?
Ne morem več.  Čakam na vaše vzpodbude in pomoč.
Hvala

[pridna mravljica]

Iz katerega konca Slovenije pa si?
Jaz hodim k psihiatrinji v Celje (dr. Leonarda Lunder) in sem zeo zadovoljna.

[marina]

jaz hodim k dr Šunjevariću v Vojnik. Super je


pa da ti povem, kot je minilo že 2x bo tudi tokrat!
kako dolgo si pa bila prej na tabletih in katerih

[Slavka]

Pozdravljena  

Trenutno si v zelo težkem obdobju...izčrpava te skrb za tvojo mamo in tudi zavest, da se bliža njen konec boja z rakom. To je precej stresno zate in zato je normalno, da tvoje telo reagira tako, kot reagira.

Moj nasvet je, če le lahko, da v vsem tem natrpanem urniku poskrbiš najprej zase.  

Kje naj najdem dobrega psihiatra, da mi pomaga skozi to

Ker ne vem iz katerega konca Slovenije si, ti prilagam tale link v pomoč...morda najdeš pravega zase:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Imam partnerja, ki pravi, da moram pošlihtati vse v svpji glavi.

Hja, če bi bilo to TAKO ENOSTAVNO ne bi ta naš forum sploh rabil delovati....So stvari, ki jih pač ne moreš kar "odklopiti". Ljudje pač nismo roboti...imamo svoja čustva...svoje potrebe...Nekatere situacije od nas zahtevajo večji napor in nas bolj izčrpajo...če je takih situacij preveč, se tudi mi preveč izčrpamo in obstanemo na neki točki, od koder ne znamo več naprej.

Jaz sem vsekakor mnenja, da poišči pomoč zase....najdi novega psihiatra....morda se udeležiš kakšne skupine za samopooč, ki delujejo v okviru društva DAM in vsak dan vsaj pol ure posvetiš sebi...da se umiriš in sprostiš.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html

Drži se in piši...stiska bo manjša, če jo boš delila z nami.

Objem  

[trzinka]

Slavka ti je ponudila veliko informacij, tako da jaz ne bi nič dodajala.
Tudi moja mama se je pred tremi leti spopadla z rakom in tudi jaz sem padla v depresijo. Zaenkrat je še z nami na tem svetu, ne mine pa dan, ko ne pomislim, če bo še dolgo tako OK.

Bodi pogumna in pa vsekakor poskrbi čimprej zase

[alejkum asdf 123]

Hvala vam vsem. Ne vem pa, zakaj je vedno proti večeru malenkost bolje ? Sem iz Ljubljane.
Poskusila bom poklicati dr. Blinc Marjeto. Ali imate kakšne izkušnje z njo ? Dr. Razboršek mi je res bil kot drugi oče. Ko je bila kriza sem vedela, da ko pridem k njemu, bo bolje. Res mi je grozno. Vsak večer se bojim že jutra. Strah, tesnoba, žalost. Hčerke nočem obremenjevati, saj ima svojo družino. Pa saj itak vemo ( mislimo) da nas nihče ne razume. Vsi mi pravijo, da moram biti močna zaradi mame. Kako ? Kakšne imate izkušnje z zdravili ?
Hvala vsem ! Se še beremo.

[Slavka]

Alejkum 

Velikokrat občutek tesnobe, žalosti in nemoči zvečer popusti, tudi pri meni je bilo tako. Takrat namreč z olajšanjem ugotovimo, da smo "preživeli" še en dan in da je pred nami blagodejna noč...ko se bomo potopili v sanje in pozabili na kruto realnost.

In to, da moraš biti močna zaradi mame...hmmm....jaz ne bi rekla, da moraš,  kajti tudi ti si zgolj človek in ne moreš nositi vsega bremena na svojih ramenih. Saj praviš, da te mama razume...da te še celo ona tolaži. Podobno je bilo pri meni, ko se je moji mami življenje iztekalo, je tudi ona bodrila mene... 
Zato si ne očitaj tega, če ne zmoreš vedno kazati poguma in se spopadati z vsemi preizkušnjami kot heroj....s tem le poslabšaš situacijo, kajti sama sebi povzročaš slabo vest in se potem sekiraš še zaradi tega. 

Zdravila vsekakor pripomorejo k večji stabilnosti v stresnih sitaucijah, vendar to še ne pomeni, da bomo zaradi njih neobčutljivi. Najbolje, da čimprej poiščeš novega psihiatra/psihiatrinjo in z njegovo pomočjo doziraš, večaš oz. celo menjaš ADje...na svojo pest pa čimmanj eksperimentiranja.

[marina]

Tudi sama imam izkušnjo, še ne tako dolgo nazaj, pred 3 leti mi je umrl mož, star 43 let zaradi malignega melanoma. Težka izkušnja, res. Sem pa hvaležna za vsak trenutek, da sem lahko bila z njim in ob njem. zelo sva se imela rada, ker pa sem po poklicu medicinka, sem ga negovala kar doma. Tri mesece je bil popolnoma nepokreten in nemočen v postelji. Vse sva imela, infuzijo, kateter, ker si je želel biti doma...
Še zdaj sem hvaležna kolegom v bolnišnici, ker sem lahko imela prosto- in dopust in ne vem kaj še vse.
V glavnem, z njim sem bila 24 ur. Zbudila sem se z njegovo roko v moji, tako sem šla spat.

Prišlo pa je tudi to, kar sva oba vedela...


Čas je naredil svoje, oblažil je bolečino, ostal pa mi je mir v srcu in upanje, da ga enkrat spet, ko Jezus pride, znova lahko primem za roko.

[majč]

ujej draga marina. težko izkušnjo imaš za sabo. hudo je to, kar opisuješ. vedi pa, da je izjemno in dragoceno to, da si srečala človeka, ki si ga lahko zares spolnim srcem ljubila in on tebe. tega marsikdo nikdar ne doživi ne glede na svoja hrepenjena, ki jih po tem čuti.

vidim, da si pomagaš z osebno vero in razumem moč takšnih verskih čustev. milost Božja je res neverjetna.

drži se mi

enkrat se bova dobile morda. pa brez tv-ja in politike, valda, pa spile skupaj kak čaj, če boš za. morda na pomlad, kdo ve
drži se!


draga alejkum, Bog nam nekje zapre vrata in drugje odpre okno. ne moreš najti opore v psihiatru, ki bi te razumel, kot te je v vseh preteklih sitruacijah in ti ponudil roko, ampak veš, saj za to ne rabiš biti nujno psihiater. za to rabiš biti predvsem Človek. in izkušen na nek način, da to lahko storiš in znaš. prišla si na forum, kjer lahko najdeš oporo pri ljudeh, ki te razumejo in poznajo tudi to, drugo plat življenja. verjamem, da boš tu našla tisto, po kar si prišla.

tudi sama pogosto najdem oporo prav tu. pomaga mi, da lahko povem, izrazim svojo stisko in bolečino, da me ljudje za začetek sprejmejo in celo izkažejo podporo in razumevanje. to je pravzaprav namen tega druženja.

meni je veliko pomagala tudi osebna vera in prepričanje, da je Un tam gor tisti, ki me zares pozna in ve, kaj se mi dogaja in mu je mar in je z mano tudi v trenutkih, ko tega ne čutim in se ne zavedam. in da je na meni, da mu odprem srce in da zaupam, da ve, kam vodijo moje poti. in da bo na koncu koncev vse v redu in dobro. če še ni, še ni konec, pravijo.

poglej, marsikdo je imel izredno fajn ljudi ob sebi, na katere se je v trenutkih krize lahko obrnil, pa mu slednje vseeno ni dalo toliko, kot mu je dala končna izkušnja, ko je resnično ostal sam in je moral vse prej dobljeno znanje in izkušnje pa porabiti, da si je dokazal, da je tekom vseh teh osebnih stikov zraslo nekaj res lepega, vrednega in močnega tudi v njem samem in da zmore zbrati vso ljubezen do sebe, drugih in življenja ter Boga in slednje lahko uporabi pri tem, da si pomaga. ljudje pridejo in odidejo iz našega življenja, prej pa pustijo neizbrisljivo znamenje na nas in nas naučijo lekcij, ki so nam namenjene, da znamo sami in skupaj z drugimi bolje živeti.

Če to sprejememo in se odločimo, da po tem, ko izjokamo sleherno bolečino, ki je v nas, absorbiramo vso to znanje in ljubezen do nas in izkušnje, potem lahko iz vsega skupaj res veliko sami naredimo. ob drugih smo se učili in se učimo, kako brezpogojno ljubiti in čutimo, kako je biti ljubljen. vse to pa je potencial, da najdemo to ljubezen v sebi in da vemo, da slednja izvira tudi iz nas samih in da je nekje v sredini naše biti nek tak izvir, ki mu moremo dopustiti, da pride na dan in preko katerega živimo v radosti sami in skupaj z drugimi. To je tisto, ko rečejo, da je Bog povsod, tudi v nas samih se zrcali Božja iskra. če tega ne čutimo, potem je tisti čas z nami nekaj narobe in je čas, da si intenzivno pomagamo in to poiščemo. se malo vrnemo nazaj k sebi. ker smo šele s tem, ko se tega notranjegaizvira ljubezni zavedamo tudi zares usposolbjeni za dajanje.

Evo primer zanič poezije, kot se je v neki drugi temi izrazil Yme (res je zanič za poezijo, je pa hudo terapevtska reč, če ti uspe se preizkusi v pisanju in dajaj iz sebe, sploh kadar si v fazi žalovanja, boš videla kako katarzično deluje to, ko pol pustiš na papirju in ta vendar vse prenese):

MOJE SRCE JE KOT VULKAN

Moje srce je kot vulkan,
močno žari; v radosti živi.
Čuti z vso subtilnostjo
in misli sprašuje.

Vzljubi ljudi,
veseli se narave in darov te zemlje,
ljubkuje živali
in prosi Gospda za ljudi, ki so posebej ranljivi.

In izlije to, kar ima v sebi
kot vulkan na vse strani
in srčnosti ne zmanjka,
deli jo in jo dobi.

V neskončnosti žari
in se zahvaljuje Bogu,
da lahko ljubi.

Da lahko dojame
in da lahko da,
tisto, kar globoko v sebi nosi.

Srce je kot vulkan,
ki žari
in izlije radost na vse strani.
Ustvarjeno zato, da ljubi.

Samo ljubezen je tisto, kar ostane; kar v tem svetu dejansko preživi.
maja

[marina]

majč, velja


se veselim, da se enkrat vidiva

[mina]

Verjetno ni bolj groznega gledati ljubljeno osebo kako se poslavlja. Pa naj bo to mama, sestra, partner... Nekateri reagirajo tako, drugi drugače. Tebe Alejkum daje depresija, mene je otopelost in jeza. Ki se me drži še vedno.
Ne obtožuj se, ne obupuj, prepusti se čustvom. Morda edino kar bi bilo bolje...da se skušaj zadržati in ne jočeš pred mamo. Njej je verjetno še huje. Je težko, vem. Popij kakšno pomirjevalo ali kaj podobnega.
Kaj pametnega ti ne znam svetovati. Vsak reagira drugače. Lahko ti samo rečem, da vzdrži. Mislim nate. Srečno.

[alejkum asdf 123]

Hvala vsem.
Včeraj sem poizkala pomoč psihiatra. Dobila terapijo Efectin 225 in eglonyl.Bila sem pri dr. Blinc Marjeti- Vzela me je med malico, ker je videla, da je res hudo. Sedaj moram čakati na učinek. Mama gre v Hospic kjer bom lahko z njo. Boli me, da je ne morem negovati doma.Sama je izrazila željo, da bi šla in me tolažila, da bom itak veliko pri njej. Ne morem verjeti, da sem taka šleva. Strah me je prihodnosti, vsega...
Lep pozdrav !
Alenka

[alexx]

A je 225 mg Effectina tvoja začetna doza.    Upam, da ne. 

Ne budi prestroga do sebe Alenka.  

[mina]

Ne morem verjeti, da sem taka šleva.

Ne budi prestroga do sebe Alenka

Nismo vsi enaki. Jaz imam en lep moto: Raje živ usranec, kot mrtev heroj! Pa naj zveni še tako grdo. Vsak ima svoje meje. Zakaj obsojati nekoga, ki ni po pričakovanju okolja?!
Potrudila si se, kolikor si (z)mogla. Z mamo bo vse v redu, sedaj se posveti tudi sebi.

[dusica]

Alejkum,

osebno menim, da se moraš sedaj, ko si v takšem hudem duševbem stanju, najprej ozreti vase
in poskrbeti za svoje potrebe..istočasno, pa vmes obiščeš mamo...počasi in ne 100 stvari na
enkrat, ker te to samo obremenjuje in ruši tvoje notranje ravnovesje...zmoreš! 

Ker si v preteklosti zmogla preboleti smrti dveh pomembnih oseb, ti pa sedaj uspelo preboleti
tudi to depresijo s meditacijo, zaupanjem vase in sproščanjem...najdi pravšnjo obliko! Vem,
da ni kar tako - v tej situaciji, ali tudi nekam noret, hitet..tudi ne gre!  Skratka,
ne pozabi nase!!!

S tem, ko te mama vidi v takem stanju, tudi njo to bremeni in nehote,..ji lahko slabša stanje..
Ker ji ti želiš vse dobro tega sveta, pa se raje čim prej postavi na noge in z lepim videzom
stopi do nje..to bo tudi njej v "moč"... boš videla!

Vso srečo...

                                                Dušica

[Ribica]

Tudi jaz ti polagam na srce, da se ne obtožuj, da si šleva. Storila si vse, kar si lahko in ti to veš. In - preživeti moraš, ne smeš se sesuti do konca. Žal je dandanes življenje tako naštimano, da vse teče in vse obveznosti nas čakajo vsakodnevno, ne glede na osebne okoliščine. To je verjetno uvidela tudi mama in dobro sta se tako odločili.
Sama tudi jemljem Efectin (že od l. 2003)  in sem zelo zadovoljna z njim. Sem tudi imela dozo 225 mg. To je kar visoka doza, zato bi bilo boljše, če jo uvajaš postopoma po 75 mg (75 je najnižja). Vsaj po 1 teden bi morala jemati najnižjo dozo, pa potem, 150 in šele nato 225. Če pa si lahko urediš bolniško, pa bo verjetno tudi šlo na polno. Jaz sem l. 2003 menjala iz Prozaca na Efectin in to kar na polno 225, potem sem eno obdobje imela tudi 300 mg. Ob menjavi nisem čutila nekih posebnih učinkov, ker sem se tako že slabo počutila, pa Prozaca je bilo telo verjetno navajeno. Sem si pa tudi s Helexom pomagala.
Toliko o tem, če ti bodo moje izkušnje kaj v pomoč.

Drži se.

Ribica

[alejkum asdf 123]

Pozdrav vsem!
Nekaj časa se nisem oglasila, ker je res naporno. Mama se dobro počuti s tem pa tudi jaz saj vem, da je v dobrih rokah. Vsi so res zelo prijazni in ustrežljivi. Žal je to edina ustanova v Sloveniji.
Sama sem dosti bolje. Verjetno tudi od zdravil.S tem imam izkušnje, vendar zadnjih 8 let nisem jemala nič. ( prej sem imela 3 mesece enaka zdravila).
Hvala vsem še enkrat za vzpodbudne besede v moji krizi. Vsem želim vse dobro in se beremo.
LP
Alenka

[Karlovič]

sem slišau od psihiatra v polju: Cymbalta je superiorna nad effectinom(alvento);

[mina]

sem slišau od psihiatra v polju: Cymbalta je superiorna nad effectinom(alvento);

Odvisno za koga. Nismo vsi enaki, nimamo vsi iste presnove. Zato je lahko isti AD za nekoga blagor, za drugega kazen.  Zato so take izjave čisto neprimerne, še posebno iz ust psihiatra.
Na tem forumu lahko o istem zdravilu slišiš toliko različnih mnenj, kolikor je uporabnikov. Preglej malo naokoli....

Alenka, lepo je slišati, da ste obe z mamo v redu. Včasih nas taka izkušnja ojača. Srečno in javljaj nam, kako sta.

[alejkum asdf 123]

Ja, pred leti, ko sem bila v istem stanju mi je psihiater zamenjal, da ne rečem sigurno 10 zdravil. Vedno je bila grozna reakcija. Ko pa sem začela uživati efectin in eglonily, ni bilo nobenega negativnega učinka. Po dveh dneh je bilo počutje za 9o % boljše. Po 3 mesecih sem ostala samo na vzdrževalni dozi 75 ng efectina 8 let, do sedaj.
Ja, res vsako zdravilo vpliva na vsakega drugače.
LP
Alenka