Letos bo bolje.

[Berto]

Pozdravljeni !

Sem novi član tega foruma. Seveda se nisem prijavil zaradi dolgčasa. Vsi vemo, zakaj smo tu.
Če bo moje pisanje koga pritegnilo in bo v sebi našel podobno zgodbo sem s svojim pisanjem dosegel svoj cilj. Osebno mi je ob branju vaših zgodb postalo lažje. Spoznal sem, da s to boleznijo nisem sam in da se nimam zakaj sramovati. V življenju ima vse svoj vzrok in posledico ali kot bi se izrazil v mojem poklicu: akcijo in reakcijo.

Kot vsako življenje ima tudi moje svoje vzpone in padce. To je po mojem mnenju v življenju pomembno za osebni razvoj in osebnostno rast. Sam sem iz svojih težav razvil občutek do sočloveka. Naučil sem se, da nikogar ne obsojam vnaprej in da vedno poiščem vzrok za posledico dejanja. Kljub temu niso vsa dejanja opravičljiva in življenje na koncu poskrbi, da položi račune...

Kot otrok sem doživel ločitev staršev pri treh letih, a sem kljub temu imel lepo otroštvo. Nova mama je zame lepo skrbela, dobil sem brata s katerim se lepo razumeva. No, ločitev je le pustila svoj pečat in to v govorni motnji. Praktično sem se vso otroštvo boril z govorno motnjo. Motnja, ki otroka nekako zapre vase in mu onemogoča, da bi razvijal govorno komunikacijo in se socialno razvijal.
Na mojo srečo sem v srednji šoli spoznal psihologa, ki me je naučil avtogenega treninga. Skozi njegove seanse sem napredoval tako dobro, da danes ne jecljam več. Brez tablet, brez kemije, samo z notranjim prepričanjem.
Po srednji šoli je moje življenje šlo strmo navzgor. Če sem se prej večkrat počutil osamljenega, sem sedaj postal priljubljen med kolegi. Začel sem se pogosteje zabavati, kar je nekoliko podaljšalo čas študija. Starši mi na koncu, ko sem diplomiral z odliko, tega niso zamerili in hvaležen sem jim, da niso puške vrgli v koruzo češ, s tem ne bo nič.
Po diplomi sem se še v istem mesecu zaposlil. Služba, v kateri sem še danes, je dobra. Ne bom rekel idealna, a blizu. Prvič je blizu doma, kar omogoča, da sem vsak dan na kosilu doma. Drugič, kolektiv je odličen, tretjič je plača redna in dobra. In svoje delo opravljam z veseljem, kar je pripeljalo do tega, da sem danes šef projektivnega biroja. Brez spletkarjenja, brez pretiranih ambicij in brez pretiranega dela. Po zaposlitvi sem v treh letih sezidal hišo in se sanjsko poročil na Santoriniju. Vse kar je manjkalo je bila družina. In tu se začne moja pot do tega foruma.
Želja je bila velika. Oba z ženo sva diplomirala, bila zaposlena za nedoločen čas in imela skoraj končan dom. Manjkal je le dojenček. Želja se nam je izpolnila in žena je zanosila punčko. Veselje v družini je bilo neizmerno. Vsi smo komaj čakali na rojstvo. Sicer nosečnost na začetku ni bila lahka zaradi nosečniške slabosti, a to smo vedeli da mine.
Potem, pa v šestem mesecu nosečnosti ženo začne nekaj močno zbadati. Bolečina je bila tako huda, da jo odpeljem v bolnišnico na pregled. Tam jo pregledajo na ultrazvoku in na obrazih začnem razbirati zaskrbljenost. Pride prvi specialist, pa pokličejo drugega, pa tretjega, pa kirurg itd... Vsi si hodijo ogledovati trebušček, nobeden noče komentirati nič. Lahko si mislite, kaj sem doživljal.
Na koncu jo peljejo na operativni blok, kjer jo še enkrat pregledajo. Spet hodijo zdravniki noter, ven, brskajo po knjigah in se spogledujejo med sabo. Ko pritiska ne zdržim več in vprašam zdravnico, ki je ravnokar prišla iz ordinacije, kako bo z mojo ženo, mi reče: »Z ženo bo verjetno v redu, samo...«, in odide. Takrat  se mi je sesul svet kot hišica iz kart. Vse kar sem ustvaril do takrat je izgubilo svoj smisel.  Za nameček pride žena ven na vozičku in reče: »Takoj moram biti operirana. Ni slepič, zgleda da se je jajčnik zasukal okoli osi in ni vel dovolj prekrvavljen.« Groza. Operacija v šestem mesecu nosečnosti !?
Na srečo, je operacija potekala rutinsko. Kljub popolni narkozi po zagotovilih zdravnikov vpliva na plod ni bilo. Ni bil jajčnik, bil je miom, nekakšna nenevarna tvorba velikosti mandarina prisesana na maternico, ki so jo operativno odstranili.
Po operaciji pridem domov in doživim prvi panični napad. Takrat sicer nisem vedel kaj je to, mislil sem, da je od hlapov, ker so ravno tisti dan lakirali parket v dnevni sobi. Občutek je bil grozen. Kar naenkrat mi je začelo srce razbijati, nisem mogel dihati. Oče me je hitro odpeljal na urgenco, kjer so opravili EKG. Vse ok, ostal je le nepojasnjen vzrok.
Dnevi so tekli in čez tri mesece se je po naravni poti rodila zdrava punčka , ki je danes pri treh letih ne morem prehvaliti.  A tudi tukaj sem plačal svojo ceno. Prvi dve leti praktično ponoči nismo spali. V službo sem hodil kot zombi. In ponoči spet dretje. Vsake tri ure po uro ali več dretja. Dan za dnem. Dve leti.
Počasi sem pri sebi začel opažati spremembe. Najprej kot pretirana utrujenost, kar se mi je zdelo logično.  Potem je prišlo nenadno glasno razbijanje srca, brez vsakega vzroka.  Sprva nisem dal temu pretirane pozornosti, ko pa se je to začelo pogosteje pojavljati, sem začel brskati po internetu kaj bi lahko bilo. Prišel sem do vsega: okvara srčne zaklopke, tumor na možganih, rak itd. Bolj kot sem brskal bolj sem tonil. Človek se po rojstvu otroka spremeni. Kar naenkrat se občutek odgovornost do otroka tako poveča, da si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal kako bo otrok živel brez očeta. Sam sem sebe že praktično pokopal. Medtem se je pojavil še občutek tesnobe. Občutek, ki sem ga prvič doživel v taki jakosti. Tisti, ki še niste obupali pri mojem pisanju in ste prišli do sem veste o čem govorim... In za nameček še panični napad. Spet srce, težko dihanje in tresenje celotnega telesa. Spet urgenca, spet EKG in spet nič. Razlika med prvim in drugim pa je le bila. Zdravnica, me je poklicala k sebi in rekla: »Fant, telo te je tokrat le opozorilo. Spremeni način življenja, pa preberi tudi kaj o generalizirani anksiozni motnji.« Takrat sem za to bolezen zvedel prvič. Omenila mi je tudi AD, a si kaj takega nisem mogel misliti. Jaz, depresiven? Pa saj živim sanjsko življenje ! Dnevi in meseci so tekli, paničnih napadov več ni bilo, misli na smrt zaradi tumorjev in podobno pa tudi vedno manj. A tesnoba je po malem ostala čeprav vedno manj. Začel sem se manj bremeniti in nekoliko spremenil življenjski stil. Tudi hčerka je začela spati in v službo sem začel hoditi bolj spočit, vse je naenkrat postalo lažje. A na zeleno vejo kljub temu nisem in nisem uspel priti. Glasno bitje srca se danes pojavljalo bolj poredko, a se še. Tesnoba tudi, posebno ob večjih naporih. In tako sem se odločil: Grem in poiščem pomoč. Dovolj sem imel tega čakanja, da bo boljše. Pri 36 letih sem spoznal, da to življenje več ni tako, kot sem ga živel včasih.  Če sem bil včasih poln ustvarjalne in življenjske energije sem sedaj samo še senca tega.
Tako sem prišel do mojega AD-ja: Cipralex. Sprva sem zavlačeval. Recept sem imel, poguma pa še ne. Potem pa sem si rekel: klinc gleda, kar bo pa bo. In sem šel. Po cipralex.  Od farmacevtke sem jih pošteno slišal, da kaj sem toliko zavlačeval.

Začel sem jih jemati še pred novim letom, na silvestrovo prvič. Da slučajno ne bi rekel: »bom raje začel drugo leto«. Taki cilji ponavadi propadejo.
In sedaj, namesto da bi čakal na boljše počutje, čakam na stranske učinke. Gleda na to, kaki hipohonder sem ratal, jih danes že čutim.

[toja]

Berto, pozdravljen med nami...

Kot si napisal, že poznaš naš forum in res je , da si na pravem forumu.

Tvojo zgodbo sem podrobno prebrala...vsega je notri od lepih in manj lepih stvari.

Pri vsem tem me je razveselil tvoj neizmerni optimizem, tvoj pogum, da si si priznal
kaj se RESNIČNO dogaja s tabo in da si ukrepal...

Cipralex je zelo dober AD in veliko naših uporabnikov ga jemlje in moram ti povedati,
da je potrebno z AD v začetku bit previden glede stranskih učinkov...ja bodo, vendar
so lahko blažji, če ne začneš s polno predpisano dozo...nič nisi napisal koliko imaš predpisano...

Vsekakor jemlji po 1/4 predpisane doze nekaj časa in s 1/4 povečuj do predpisane doze.

Priporočala bi ti, da si morda konkretno o tem prebereš na forumu:
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5232.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3026.0.html

Morda ti bo zanimivo tudi tole:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=31&Itemid=38

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=854&Itemid=83

Veliko gradiva sem ti dala, ti pa bodo tudi ostali uporabniki napisali še svoje izkušnje.

Sama ti povem, da imam anksiozno motnjo s paničnimi napadi...da se mi je stanje zelo popravilo, tako, da zdaj normalno funkcioniram, je pa res, da je ogromno dela in vaje potrebno, da se to doseže,
pridejo še padci, vendar niso tako strašljivi in jih znam obvladat...me pa še čaka kar precej dela...

Drži se 

[trzinka]

Pozdravljen Berto!

 
Popolnoma se najdem v tvojem opisu, razen seveda zgodba je precej drugačna. Če smo vse življenje zdravi in zadovoljni in mislimo, da je vse OK, nas dostikrat preseneti ravno kakšen stres, šok, pregorelost...., vse pa je seveda povezano z našimi mislimi in tudi z otroštvom.
Bi rekla, da se zelo dobro poznaš, ampak pač nisi vedel od kod začeti, kako se rešiti tega začaranega kroga....Ko se nam kaj takega zgodi smo prestrašeni in seveda moja prva misel je bila tudi, tumor, pa infarkt, pa ni da ni, vse možne bolezni....
Telo nas že prej opozarja, res je in sami ne naredimo vsega, da se to spremeni. Tudi jaz sem se izogibala ADja, ker sem bila prepričana, da potem sem pa res čisto mimo  Sedaj vem, da temu ni tako.

Ker si si ustvaril lepo družino, bi bil sedaj čas, da se vse umiri, tebe pa daje tesnoba in panični napadi, anksioznost. Dobro je, da nisi čakal še do hujšega, jaz sem žal zaradi tega padla še v depresijo. Ampak veš kaj, iz te situacije se da priti ven, če imaš voljo, željo, če si vztrajen in ne obupaš za vsako ceno. Vedno je treba iti naprej, iskati rešitve....

Sama zase lahko rečem, da sem v štirih letih odlično napredovala s pomočjo ADja (ki ga kljub vsemu jemljem še vedno) in kognitivno vedenjski terapijo, gestalt skupinsko terapijo.....z branjem knjig na temo osebne rasti, samozavesti, ostalo strokovno literaturo, ki mi približa vso situacijo, s pomočjo tega foruma, prijateljic, oseb, ki so me znale voditi skozi težave, ovire, prepreke....Seveda sem se odločila narediti tudi korenite spremembe v svojem življenju, ki so se mi prej zdele nemogoče....
Privoščila sem si masaže, druženje, sprehode, ......ker sem prej zaradi družinskih obveznosti sebe dajala na stran. Sedaj sem jaz tista, ki najprej poskrbim zase, da bodo drugi bolj zadovoljni , kajti , če sem jaz tečna so tudi drugi......in takrat so obremenitve na našo psiho še hujše.

Tako, rezultati mojega dela in truda so zelo poplačani. Depresije ni, paničnih napadov tudi ne, že eno leto, anksioznost, ki je bila pri meni v zelo hudi obliki je sedaj v zelo mili, jo krotim......, ostala mi je le še tesnoba, ki je pač nadležna, ampak sem se naučila živeti z njo in prepričana sem, da jo bom tudi zabrisala nekega dne skozi okno....

Delaj na sebi, čimveč, se splača

[Aslan]

Berto lepo je, da si svojo zgodbo podelil z nami.

Govorna motnja otroku prinaša določene stiske, sram ... občutek drugačnosti.
In mnogo teh zgodnjih občutkov ostane ujetih v našem telesu.
Fajn je da si dobil takrat pomoč, se učil sproščanja, zaupanja vase!
Velik korak in to že v zelo zgodnih letih! Bravo!
(priporočam ogled filma: Kraljevi govor)

Ko postanemo starši se pogosto prične porajati strah pred lastno smrtjo.
In tukaj zadaj še mnoge vsebine ... lahko tvoje osebne izkušnje ob ločitvi strašev,
ko enega "starša več ni" ... kaj je to pomenilo takrat zate veš ti ... lahko je zapisano
pa le globoko v tebi kot spomin "izgube" ... in se kasneje skozi resnične bolezni (ženina operacija)
prebudi in začne ta "primarni strah" siliti na plano.

AD ti bodo v pomoč ... zmanjšali bodo občutke strahu, tesnobe in ugodno vplivajo na spanje.
Sočasno je priporočljivo obiskovati tudi psihoterapijo. Spoznati sebe, svoje strahove,
kdo si in kaj si želiš ... Včasih lahko tudi  navzven navidezno srečno življenje (dobra služba, žena in otrok, lepa hiša) ne prinašajo le notranjega miru, izpolnitve ... prepogosto pozabimo nase namreč. Ženemo se za nekimi cilji ... pozabljamo pa kaj nas resnično zadovolji, umiri in napolni z energijo. Pogosto nosimo v sebi tudi nezaceljene rane preteklosti ... ki jih je fajn pogledati znova, najti način kako jim pomagati da se zacelijo.

Berto take prelomnice prinesejo osebno rast v življenje!
In so zato smiselne ... ko se ozremo nazaj vidimo, da so prinesle pozitivne spremembe v naš svet.
 

[Berto]

Pozdravljeni vsi. Naj se vam najprej vsem zahvalim za spodbudne besede in koristne napotke. Priznati moram, da me je ob branju izkusenj ostalih s cipralexom malo strah stranskih ucinkov. Predpisano imam 1/4 10 mg, potem pa vsak teden zvisanje za 1/4 do cele tablete. Glede na poklic, ki ga opravljam si tezko zamislim odtujenost in depersonalizacijo. Je pa res, kot ste mi lepo napisali, da je sedaj cas, da zacnem misliti nase.
Od stranskih ucinkov obcasno cutim rahlo odtujenost in zaspanost.  Upam ,da to ne bo preraslo v kaj neobvladljivega. Vsekakor bom se porocal.
Pa se to: morda kdo ve kako ugotoviti ali je doza prevelika ali premajhna? In kaksni so lahko ucinki ob prevelikem odmerku? Npr cela tableta namesto polovicke?
Se enkrat hvala. Zelim vam uspesno leto.

[trzinka]

Berto, če so ti svetovali 1/4 od 10 mg za prvi teden , potem pa višanje po istem postopku naprej, so ti dobro svetovali. Kljub temu 10mg niti ni tako visoka doza, je nekje srednja. Sama jemljem 20mg za kar hudo anksioznost.
Ne boj se stranskih učinkov, vsi ki jemljemo ADje smo preživeli. Sem skoraj prepričana, da boš dobro zvozil Ja, zdravila na vsakega drugače vplivajo, tako, da ti lahko samo iz lastnih izkušenj povemo kako smo "pregurali" skozi to. Vsak ima drugačno diagnozo, drugačne ADje, drugače se odziva na njih, drugačen prag bolečine.......
Jaz sem imela vse stranske učinke, ampak sem si vztrajno v glavi ponavljala, da bo potem vse u redu, da to pač moram vzdržat in res je bilo tako. Ko sem začutila delovanje, se je moje stanje iz dneva v dan izboljševalo. Svetujem ti, da poizkusiš ignorirati znake, ne bo se ti nič takega zgodilo

[Aslan]

Priznati moram, da me je ob branju izkusenj ostalih s cipralexom malo strah stranskih ucinkov. Predpisano imam 1/4 10 mg, potem pa vsak teden zvisanje za 1/4 do cele tablete.

To je idealno uvajanje antidepresiva, postopno višanje ... SUPER!
Imaš fajn dohtarja!
(žal niso vsi taki ... večina jih uvaja hitreje (1/2 tbl en teden nato cela)
in zraven predpiše Helexe (pomirjevala)). 

Možno je da sploh ne boš kaj posebnega čutil ... Cipralex ima zelo malo stranskih učinkov.

 

[mina]

Poleg počasnega, postopnega uvajanja AD-jev, je najboljša zadeva ta, da ne razmišljaš o stranskih učinkih, ne poslušaš nepato telesa in vsako spremembo vzameš kot tragedijo. Saj veš...kaj bo, če bo.. Ni prav lahko, ampak gre.

In kaksni so lahko ucinki ob prevelikem odmerku? Npr cela tableta namesto polovicke?

Prav nikakršni. Če po pomoti poješ en dan več, ne boš niti opazil. Razen v škatlici. 
Vzdrži, čez kakšen teden bo much better. 

[Berto]

Prav potolazile ste me .  Tako lepo ste mi vse napisale. Vcasih sem se v kaki druzbi ali po branju novic ali gledanju tv ipd resnicno vprasal ali me obkrozajo samo se bedaki ali je z mano kaj narobe. Vedno pogosteje sem poslusal in ugotavljal, kako ni med ljudmi vec nic socutja. Kako je vedno vec egoizma in apatije do socloveka. To me je res morilo. Spraseval sem se, ce mora res v svetu vladati beda, da se ljudje zacnemo povezovati. In na neki nacin nas stiska res
povezuje. V stiski vsi zacutimo zeljo po socloveku in topli besedi.
Zato je stiska lahko tudi dobra. Res vse prevec hitimo in se zenemo za uspeh, vmes pa pozabljamo kaj pomeni biti Clovek.

Upam, da se bom tega spominjal tudi ko mi bo slo bolje in bo mojo pomoc potreboval nekdo drug.

[trzinka]

Ja, Berto, žal je v današnjem življenju res tako, kot si napisal. Tudi sama sem razočarana nad ljudmi, vedno bolj. Po drugi strani nas pa družba, recesija, problemi porivajo v depresijo, brezvoljnost, nečimrnost, egoizem, ........
Vse tako izgleda, da mora vsak zase poskrbeti in na nikogar drugega. Mene so vzgojili drugače in hvaležna sem za tako vzgojo, čeprav me dostikrat v življenju tolče in razočara zaradi tega. Zaradi tega samo postajamo močnejši, tisti pa, ki je že vse življenje dober človek, bo tak tudi ostal
 
Če potrebuješ še kakšen nasvet, ti kar vprašaj. Mi pišemo iz lastnih izkušenj in kakor vemo in znamo se vsak bori za svoje zdravje in obstoj. Nasveti so velikokrat dragoceni.

Čuvaj se in piši še kaj

[mina]

Berto, lepo si napisal in žal je res tako.
Ampak mi smo večni optimisti, verujemo v sočloveka in tako je tudi prav. V stiski spoznaš prijatelja in tu gor jih boš našel. Vedno pripravljene podeliti izkušnjo, nuditi tolažbo, prisluhniti, ko te drugi ne slišijo.
BP (=brez panika) in javljaj se kako ti uspeva. Vsaka zgodba je spodbuda za ostale.

[Berto]

Pozdravljeni.
Ja, ugotovil sem, da je se precej dobrih ljudi. Problem je v temu, da se dobri ljudje ponavadi ne izpostavljajo toliko in so tisji. Bedaki so ponavadi polni samih sebe in se jih slisi ze na dalec. En bedak preglasi 10 dobrih ljudi. To je seveda samo moje mnenje.
Pocasi koncujem cetrtinko, v nedeljo startam s polovicko. Trenutno mi gre kar dobro. Prve dni je bil kar cuden obcutek v glavi, pocutil sem se rahlo odtujeno, zmedeno. Ko sem govoril z zetom iz Nemcije, mi je razlagal kako imajo na severu toplo: its ten   degrees here, jaz pa sem mu odgovoril: what, ten o clock? Kar
neki...sedaj pa mi gre kar dobro. Te
zavico morda cutim v zaspanosti, pogosto popoldne zeham in v spolnosti. Lahko delam kar hocem, a nikakor ne dozivim vec orgazma. Si bom moral pojacati kondicijo. Bomo videli kako bo naprej.
Hvala za vse nasvete. Imejte se lepo, pisem cim bom imel kaj za napisati.

[toja]

Berto, drži se...lepo tako naprej...

[matejka]

berto   

[trzinka]

Berto  , ti gre odlično. Kar se tiče težavic pri spolnosti, bodo tudi te minile, ko boš razpucal s svojimi mislimi, ko ti bo bolj jasno kaj moraš narediti v življenju, pozitivne spremembe.....
Tudi sama sem imela te težave nekje približno pol leta, potem je bilo pa bolje..

Kar počasi, izboljšanja na vseh področjih ne pridejo kar čez noč. Napredek je viden včasih čez nekaj mesecev ali celo leta

[Berto]

Ja, marsikaj moram se razcistiti, ceprav se je tezava s spolnostjo pojavila po ad-jih. Predvsem sem vec na zraku. To mi pomaga za trezno glavo. Drugace pa sem kar potrpezljiv ker slutim, da sem na pravi poti.
Pozdravcek vsem.

[mina]

ceprav se je tezava s spolnostjo pojavila po ad-jih.

Pogovori se s psihiatrom, ker ti lahko da kakšne druge AD-je, ki te ne bodo ovirale pri tem.

Dajmo fantje, povejte kako ste rešili to zadevo.  Pred nekaj časa je bila ena debata tudi o tem, pa sem pozabila kje...

[trzinka]

Berto, jaz sem mislila na težave s spolnostjo pri meni , prvih šest mesecev jemanja ADja, potem se mi je uredilo....

[Berto]

Berto, jaz sem mislila na težave s spolnostjo pri meni , prvih šest mesecev jemanja ADja, potem se mi je uredilo....

Oprosti,  sem slabo razumel
Sicer je pa spolnost pomembna v odnosu. Se posbej zame, ki sem moski in mi nekaj stalno binglja med nogami.
Upam, da se bo uredilo tudi meni. Sicer pa mi volja ni padla kljub ad-jem. Pa se to:  zame je sex uzitek tudi brez orgazma. Vsaj za nekaj casa. Med sexom res pozabim na vse in sem osredotocen le na eno stvar. Zato me sex tako sprosca.
Bolje, da koncam ker hitro zaidem. Sem pac samo moski.

[trzinka]

Bolje, da koncam ker hitro zaidem. Sem pac samo moski.

smo ljudje s svojimi nagoni in potrebami, nič sekirat! Če ti je OK zaenkrat, vztrajaj pri temu ADju, če pa nekje po 6-8ih mesecih ne bo sprememb, pa prosi psihiatra za zamenjavo ADja. Ne vem kateri, ampak obstajajo ADji , ki ne vplivajo na te zadevščine , ti bodo verjetno moški bolj znali svetovati