moj sin zelo trpi

[slovenija]

Sem mama 20 letnega sina, s katerim je vsak dan huje in huje...
NAj na kratko opišem težave.
V Ljubljano smo se iz manjšega kraja preselili ko je bil v 4 razredu OŠ.
NAto smo ga vpisali v LJ, kjer je 1 mesec rad obiskoval šolo, nato se je začelo... ni hotel v šolo, da ga boli trebuh... skratka po obisku psihologa smo ga prepisali v drugo šolo, kjer smo sicer imeli več uspeha, in jo je uspešno končal. NAj povem, da zelo težko naveže stik z sošolci, tudi bv bližnji okolici ni imel več kot enega prijatelja, pa še ta je zapadel v slabo družbo, ter se ga je izogibal.

Sredjo šolo je končal, vendar tudi bolj brez prijateljev.
NAto se je želel vpisati na Ekono. fakulteto v LJ, pa mu ni uspelo , uspelo mu je na Fakulteto v Kopru, s tem da so predavanja v Škofji Loki.
Vendar se tu začne njegova spet "nova" zgodba.
Nekajkrat je šel na predavanja, potem pa vedno manj.


Pred 2 meseci je zjutraj ob 6 prišel iz sobe, čes da mu močno razbija srce, puls mu je razbijal... prestrašil se je tako kot tudi midva z možem-
Šli smo k osebni zdravnici, ta nas je poslala na Urgenco. NAredili so vse in rezultat, da je so vse vitalne gunkcije OK, da je najbrž stres.

No, tako smo šli domov, vendar se težave le stopnjujejo. Vpisala sva na fitnes, hodimo vsak dan na sprehode, gre , to ni problem, vendar je zdaj čisto obseden s tem, da ima on neko bolezen, da naj ga pošljejo na druge preglede. ZApisa se vase, vendar midva res ne veva kaj še početi z njim. OSebna zdravnica ga je poslala še na dodatno slikanje pljuč in je vse OK.

Pomagajte, kaj naj še narediva? Nameravam z njim k psihiatrinji, pa jutri še k osebni zdravnici, ki mu je pa lepo že par krat povedala, da on rabi družbo, mora ven v "lajf", ne razmišljat o boleznih, vse kar mu tudi samam govoriva, vendar kot bi govoril steni.

KAr naprej govori, da težko požira, da ga tišči v grlu, da mu trzajo mišice...
Groza je to , vam povem, ko mu ne veš kako pomagati.

A je kdo tukaj ,ki ima podobne težave?
NAjbrž ga zdaj dajejo tudi prazniki, pa depresivno vreme, nima interesa skoraj za nič več, pa tako rad je gledal šport, tudi apetit ima slab zadnje čase...

Bojim se zanj, res, kako naj mu pomagava, saj vem da mora ven in tega stanja.


Obupana starša

[alexx]

Takoj ga zvlecita do psihiatra. Že jutri pa lahko greste na Psihiatrično nujno pomoč na Njegoševi 4. Nujne primere vzamejo takoj, brez napotnice.

Vajin sin je že v zelo hudih težavah, ki nam tu gor niso tuje (strah pred boleznimi, izolacija, slaba samopodoba). Prava pomoč lahko naredi čudeže. Če imate finančne zmožnosti lahko greste na samoplačniško. Po mojem mnenju se z določeno kombinacijo zdravil in pogovorov da vse še urediti.
Ne obupajte.

Tu na našem forumu je kar veliko mladih ljudi, ki so se pozdravili in študirajo naprej. Ne dajte se.

[Janja]

Draga starša!

Ja, vem kako vama je. Tako je bilo moji mami pred približno 24. leti, ko sem jaz kot najstnica ponovno zbolela. Tako, da vaju čisto razumem. Ni vama lahko, ker si želita pomagati sinu, ampak namesto njega ne bosta nič naredila.

Zakaj ne naredi sam? Zato, ker trenutno tega ni sposoben, ker če bi lahko, bi že naredil.

Tudi jaz sem bila na njegovem mestu, ampak simptomatika je bila malo bolj drugačna kot je njegova. Jaz vama predlagam, da obiščete dobrega psihiatra, ki mu bo postavil diagnozo in vas usmeril naprej.

Kako ste kaj s financami? Bi si lahko privoščiti tudi psihoterapevta? Psihoterapevti so lahko na koncesijo, ampak se bojim, da so ti obiski preredko razporejeni čez mesec.

Vsekakor bi jaz svetovala delo s psihoterapevtom. Če je pa simptomatika tako zelo huda in je psihoterapija premalo, potem psihiater predpiše še medikamentozno podporo. O tem s boste pogovorili s psihiatrom, ki bo presodil ali so potrebna tudi zdravila.

Pri meni so bila potrebna in sedaj končno spet funkcionram, prej pa nisem. Ampak jaz takrat nisem imela teh možnosti. Sem pač zbolela v napačnem času...

Skratka, glede na to, da vama ni vseeno, bo vsem lažje. Pri njegovem zdravljenju je fino, da tudi vidva sodelujeta, da sta mu podporni osebi. Jaz sem imela podporne osebe v mami, sestri in bivšem partnerju.

Mogoče ne bi bilo slabo, da bi si vsi skupaj malo prebrali še naslednji strokovni knjigi o premagovanju anksioznosti:

* Premagovanje anksioznosti za telebane

* Kognitivno vedenjska terapija za telebane.

Nahajata se na naslednji povezavi:

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754.

Lahko pa si sin pogleda še spletno orodje za samopomoč:

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=83

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=871&Itemid=83

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=83

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=category&sectionid=14&id=49&Itemid=83

* http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=category&sectionid=14&id=48&Itemid=83.

Tega je ogromno. Naj si sin sam malo pregleda. Jaz mislim, da bo še vse dobro, saj boste sodelovali. Oglasita se še kaj. Lahko pa se tudi sin sam registrira in on še kaj napiše, če tako želi.

Pozdrav za vse!

[Janja]

Kaja, pozdravljena še enkrat!

Pozdravljeni,
Sem nova na forumu, ki sem ga spremljala vse čas moje stiske.Sedaj sem 3,5 meseca na Paroxatu in pri dr. Dernovškovi. Nimam besed s katerimi bi opisala njeno pomoč , saj sem prej imela drugega psihiatra, ki ni vreden tega imena.

Moram pa povedati, da brez neverjetne volje in dela na sebi mi tudi Paroxat ne bi pomagal, Tako se res nisem pustila tej hudi duševni bolezni in stiski v kateri sem se znašla. Vsak dan tudi danes prehodim ali pretečem 5 km, ogromno berem, rešujem križanke... samo ne obupat vsi ki ste se znašli v sepresiji ali kaj podobnega.
Včeraj mi je moja psihiatrinja dejala, naj se registriram na tej spletni strani da obstajajo srečanja, delavnice in da bo ena v kratkem in so še prosta mesta. A ve kaj kdo o tem?

Hvala moji sončki in lepe dneve vam želim kljub temu da prihajajo tudi turobni dnevi.

Kaja

Sem šla malo brskati po tvoji zgodovini in našla tole. Lej, meni se zdi, da bi bilo dobro, da bi se o svojem sinu pogovorila kar z dr. Dernovškovo. Naj ti ona svetuje, kako naprej.

Glede na to, da sem tudi jaz njena pacientka, in da je resnično dober diagnostik, bi ti vsekakor svetovala odkrit pogovor z njo.

Jaz nisem kompetentna, da bi pisala o diagnozah, lahko pa ti vseeno namignem, da gre pri meni za eno vrsto OKM~ja. In pri meni gre tudi za genetski dejavnik. Mama je imela bipolarno motnjo.

Kdaj pa so se sinu začele težave? Že v zgodnjem otroštvu, še pred vtopom v šolo? Ali je edini vajin otrok? Ima težave s separacijo?

Meni so se prvič pojavile težave že kot enoletni deklici.

Kaj pa tvoje težave? Kdaj so se pa tebi začele težave? In sedaj, si ti v redu? Kako funkcioniraš?

Glede na to, da veš, da se da s pravo medikamentozno podporo in veliko sodelovanja doseči marsikaj, boš znala tudi sina zmotivirati, da bo začel z zdravljenjem. Škoda je vsega izgubljenega časa.

Še enkrat pozdravček za vse!

[Onix]

Definitivno ima vajin sin psihične težave, oz. depresivno-anksiozne težave. Res bi bilo najbolje, da se najde strokovna pomoč, ker kot sta rekla, doma je težko dobiti pravo pomoč, ker je res neverjetno grozen občutek, ko se ti vse začne. Ampak da povem nekaj vzpodbudnega, vse te težave se s trudom, zdravili, terapijo itd. dajo zelo dobro rešiti, je pa res, da kdaj traja tudo več let, preden je napredek res občuten... Poiščita mu strokovno pomoč, najprej psihiatra, da mu poišče prava zdravila, potem pa še psihoterapevta, da se poišče napačne miselne vzorce in dela na izpostavljanjih... Želim vam vso srečo pri reševanju problemov in ne se sekirat, ker mu sama ne znata pomagati, ker verjemita mi, ko pridejo take težave noben od staršev ne zna res pomagati svojemu otroku in je treba poiskati strokovnjake in ljudi, ki majo s tem izkušnje...

Lp, Onix

[trzinka]

Draga starša

Skoraj nič ne bi dodajala, ker so že vsi prej lepo napisali in svetovali. Mogoče bi bilo fajn fantu predlagat, da si prebere tale naš forum, da vidi, da ni edini s takimi težavami in da se s takšno in drugačnopomočjo  da premagati težave, ki izvirajo v naši psihi.
Razumem ga, strah ga je, da ni fizično bolan, sama sem dala enake težave skozi, predno smo ugotovili, da je v miselnih vzorcih problem, ki se odraža s paničnimi napadi in anksioznostjo. S pomočjo kognitivno vedenjske terapije in ADja sem se odlično postavila na noge.

Vse dobro vam želim

[marie]

izi, izi folk (onix,alexx)!

Pozdravljena starša!

prvo kot prvo bi rada opozorila, da ne ukrepajta takoj z urgenco in psihiatrijo, ker je lahko samo panika po nepotrebnem.

Drugo, nismo tle kompetentni za dajanje diagnoz.

Iz opisanih znakov sliči na paniko, kajti takšne znake je imel tudi moj bratranec (nabijanje srca, dihanje, urgenca - vse OK). Torej, ni smrtna nevarnost!

Treba je računati, da so prazniki lahko malce težki, pa tudi vreme, tako psihično kot telesno....

Sta se poskusila z njim pogovoriti?

Kaj pa obisk osebne zdravnice? Meni je najbolj ona pomagala in še danes mi, celo bolj kot psihiatrinja. Da bi ga poslušala, kaj povedala, mu svetovala, ga pomirila............ ali pa, če se bo zadeva stopnjevala, kakšen obisk k psihiatru - predvsem pa sprva mislim, da bi si moral sin naučiti sproščanja za panično motnjo.

Kar pa vse vse dobi tukaj po forumu, mislim, informacije, TRIS (CD,...) ali delavnica za sproščanje, ki sem se jo udeležila in če vas zanima, lahko pošljem preko ZS ali meila vaje. Če ne jutri, ko bom v službi in lahko zadevo poskeniram ter pošljem, pa nasl.teden. Če želite seveda.

Vse bo dobro in nikar panike, kjer ni potrebno!

prijateljica

[Libby]

izi, izi folk (onix,alexx)!
Drugo, nismo tle kompetentni za dajanje diagnoz.

Iz opisanih znakov sliči na paniko, kajti takšne znake je imel tudi moj bratranec (nabijanje srca, dihanje, urgenca - vse OK).

in to v isti sapi... 

[marie]

eno je reči: Definitivno ima vajin sin psihične težave, oz. depresivno-anksiozne težave.

nekaj čisto drugega pa: Iz opisanih znakov sliči na paniko, kajti takšne znake je imel tudi moj bratranec

[kinto]

klasika, začetek panično-anksiozne motnje. obisk psihiatra, motnjo se da uspešno pozdravit. pa čim hitreje, dlje časa kot bo fant odlašal, bolj se bojo težave poglabljale in težje ter dlje časa bo rabil, da bo splezal ven.

A je kdo tukaj ,ki ima podobne težave?

večina.

[Janja]

Kaja!

...obisk psihiatra, motnjo se da uspešno pozdravit. pa čim hitreje, dlje časa kot bo fant odlašal, bolj se bojo težave poglabljale in težje ter dlje časa bo rabil, da bo splezal ven.

V tem delu se absolutno strinjam.

Jaz bi sicer kombinirala še s psihoterapijo in samoizobraževanjem in veliko pogovori. In potem je uspeh zagotovljen.

Tudi jaz ne bi čakala predolgo. Jaz sem ena izmed tistih, kjer so se težave samo poglabljale, ker motnja ni bila pravočasno odkrita in diagnosticirana. Bila pa sem stara ravno toliko kot tvoj sin oz. še malo mlajša.

Pa sem imela ogromno razumevanja in pogovorov in tudi moj vložek je bil precejšen, ampak, kjer je potrebna strokovna pomoč, je potrebno izkoristiti tudi to možnost. Seveda poleg vsega kar sem že v mojih dveh prispevkih napisala in kar so ti napisali tudi vsi ostali.

[Onix]

Sorry Marie, ampak eni mamo tukej tolk izkušenj z ankso, da dobro vemo kaj govorimo... Mogoče dostikrat celo bolje, kot pa načitani psihiatri...

[slovenija]

izi, izi folk (onix,alexx)!

Pozdravljena starša!

prvo kot prvo bi rada opozorila, da ne ukrepajta takoj z urgenco in psihiatrijo, ker je lahko samo panika po nepotrebnem.

Drugo, nismo tle kompetentni za dajanje diagnoz.

Iz opisanih znakov sliči na paniko, kajti takšne znake je imel tudi moj bratranec (nabijanje srca, dihanje, urgenca - vse OK). Torej, ni smrtna nevarnost!

Treba je računati, da so prazniki lahko malce težki, pa tudi vreme, tako psihično kot telesno....

Sta se poskusila z njim pogovoriti?

Kaj pa obisk osebne zdravnice? Meni je najbolj ona pomagala in še danes mi, celo bolj kot psihiatrinja. Da bi ga poslušala, kaj povedala, mu svetovala, ga pomirila............ ali pa, če se bo zadeva stopnjevala, kakšen obisk k psihiatru - predvsem pa sprva mislim, da bi si moral sin naučiti sproščanja za panično motnjo.

Kar pa vse vse dobi tukaj po forumu, mislim, informacije, TRIS (CD,...) ali delavnica za sproščanje, ki sem se jo udeležila in če vas zanima, lahko pošljem preko ZS ali meila vaje. Če ne jutri, ko bom v službi in lahko zadevo poskeniram ter pošljem, pa nasl.teden. Če želite seveda.

Vse bo dobro in nikar panike, kjer ni potrebno!

prijateljica

Pozdravljeni vsi, ki ste mi tako hitro odgovorili in vidim da so še dobri ljudje na tem svetu.
Danes zjutraj sva šla k dr. Drnovškovi ( tudi mene je pred leti zdravila in uspešno ozdravila, sicer z AD, a vendar sem sedaj odlično ).

Pogovorila se je s sinom, mu napisala 1/2 PAroxata, ker se bioji, da bi padel v še hujšo depresijo.
Sprejela naju je takoj, brez napotnice... čudovita je.

Danes bo začel s prvo polovičko tablete.
Prosim če mi pošljete prek zasebnega sporočila kakršno koli gradivo, midva pa delava na tem, da ga čim bolj seznanjava z vsem, tudi ta forum bere, kolikor pač želi.

HVala , se še javim, pa lepo praznujte vsi. In da bi bilo leto, ki prihaja takšno, da se zadeve čim bolj uredijo, vsakemu na področju, kjer to potrebuje.

Lp, mama

[masi]

Slovenija,

Super, da si tako hitro odragirala. Res je, da imata mega psihiatrinjo  . Gradiva je pa na naši spetni strani ogromno. Vsa orodja dobiš pri nas.

lepe pranike tebi in tvoji držini

masi

[Janja]

Kaja!

Pozdravljeni vsi, ki ste mi tako hitro odgovorili in vidim da so še dobri ljudje na tem svetu.

Oh, ja, o tem bi se dalo marsikaj razpravljati tukaj.

Ampak glavno je, da si ti dobila odgovore, ki si jih potrebovala.

Danes zjutraj sva šla k dr. Drnovškovi ( tudi mene je pred leti zdravila in uspešno ozdravila, sicer z AD, a vendar sem sedaj odlično ).

Super. Boljše ne bi moglo biti. Tudi meni je ona poleg vsega naštetega in psihoterapije zelo pomagala in pojasnila mi je marsikaj o moji motnji.

Glede doziranja zdravil vama je tudi najbrž svetovala. Meni je sicer svetovala naj višam po 1/4 na 14. dni zaradi stranski učinkov, ampak, če je vama tako svetovala, potem bo OK.

Je pa tako, da včasih brez zdravil ne gre in meni je žal, ker jaz takrat nisem imela takih možnosti kot jih imam sedaj.

Sta tudi že kaj razmišljala o psihoterapiji? Kaj pa o kakšni skupini za samopomoč? Malo si poglejta tukaj na seznam.

~ http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html ~

Po Novem letu se bomo začeli spet dobivati. In če bi tvoj sin želel, lahko pride. Lahko pa ga na začetku tudi kdo spremlja, če ima težave. Premislita o vsem skupaj.

Glede strokovne literature sem ti že zgoraj nalepila povezave. Obstaja spletno orodje, ki je brezplačno, knjigi pa sta za plačati.

Lepo bodite vsi skupaj in oglasi se še kaj!

[majč]

drugi so povedali veliko, jaz pa bi dodala samo še to, da bi bilo fino, če bi vam ga uspelo spodbuditi, da bi sam zase iskal pomoč tudi in se aktivno vključil v tole debato na forumu. Po principu: vse za vas, a nič namesto vas. fant je star 20 let. kljub anksi najbrž zmore sam več, kot verjamete in kot verjame on sam in ne bo vedel tega, dokler si ne bo dokazal. spodbujajte ga v to smer, opazite in pohvalite majhne korake. to daje moč za nadaljni boj

Vse bo ok.
verjamem. samo delat na sebi.


maja

[majč]

slovenija, dr. rejec v zdravstvenem domu za študente ima vsak 1. ponedeljek v mesecu skupino za starše ob 17:00 uri, če se ne motim. moja starša sta hodila. zelo jima je pomagalo. pomaga pri razbremenjevanju in pogovoru staršev med seboj, deljenju izkušenj in napotkov o tem, kaj je pri kom delovalo, pa tudi doktor malo nakaže smernice, kako je pametno ravnati, v podporo odraslim otrokom, ki miamo težave v duševnem zdravju. tale "vse za vas, a nič namesto vas" je v redu zadeva. človek se zaveda, koliko zmore in da lahko normalno živi in obvladuje svoje življenje, morda ob podpori zdravil, pa vendar. da se in to zelo dobro.

maja

[marie]

lp mama!

"Pogovorila se je s sinom, mu napisala 1/2 PAroxata, ker se bioji, da bi padel v še hujšo depresijo.
Sprejela naju je takoj, brez napotnice... čudovita je.

Danes bo začel s prvo polovičko tablete.
Prosim če mi pošljete prek zasebnega sporočila kakršno koli gradivo, midva pa delava na tem, da ga čim bolj seznanjava z vsem, tudi ta forum bere, kolikor pač želi.

HVala , se še javim, pa lepo praznujte vsi. In da bi bilo leto, ki prihaja takšno, da se zadeve čim bolj uredijo, vsakemu na področju, kjer to potrebuje.

Lp, mama "


dobro, da je sin sploh govoril s psihiatrinjo, kar je super - je pripravljen sodelovati.

pomembno je tudi, da ve, bodo stranksi učinki sprva hujši kot je sedaj v depra stanju, da bo še slabše, ampak z vztrajanjem prideš enkrat na svetlo luč.

jaz sem z ad dokaj ok bla po 2-3 mesecih, 90% ok, torej danes, pa po 7 mesecih (prej, pred tistima 2 mesecema, pa muuuuuuuuuuučenje!!!!! orng suffer!!!!).

javite se še!

 

[trzinka]

mama, odlično ste se znašli in ukrepali