Na tleh...

[VERITA]

Kot trmasta, svojeglava in optimistična ovnica mi je bilo zelo težko svoji zdravnici sploh priznati, da bi rabla napotnico za psihologa Težko z komerkoli govorim o svojih problemih, ker si ne priznam poraza in pod nobenim pogojem ne dopustim da bi se komu smilila. Zato dosti raje poslušam o problemih drugih, znam vedno svetovat, stat ob strani, vsem pomagat in me to veseli, a hkrati razumet sebe je najtežja stvar zame.    Stara sem 22 let.

Trenutno sem bila pri psihologu dvakrat, sumi bipolarno motnjo a ni čisto prepričan, niti sama nisem. Imam 30kg preveč, cele dneve bi prespala, imam problem z gledanjem ljudi v oči, preden pridejo stranke do mene, si želim, da bi odpovedale ali pozabile priti in gledam na uro kdaj bo konec dela. Obvladam pa svojo masko, nihče nebi reku, da imam depresijo, celo psihiater h kateremu hodim je reku da navzven ne kažem skoraj nobenega znaka, sem nasmejana ko govorim z ljudmi ko delam s strankami jih nasmejim a v sebi me žre. Nekaj mesecev nazaj sem z nožem v roki razmišljala, da bi se samo malo porezala, nikakor nebi naredila samomora, ampak nepopisno željo sem imela, da bi me nek drugi del telesa končno bolel bolj kot me boli srce. Da bi se bolečina preselila v fizično, da bi si zlomla nogo al karkoli

Vpisana sem v šolo, ki me veseli, a zadnjič sem se peljala na predavanje 70km, in ko sem prišla nisem šla na predavanje ampak raje jest in domov. Mislim da imam motnjo hranjenja oz čustveno prenajedanje. O telovadbi vem vse, vse o prehranskih dodatkih, poznam vse vaje in po vsej prebrani literaturi bi lahko bila osebni trener, bivšemu fantu sem celo pomagala prit v najboljšo formo njegovega življenja a sama imam 30kg preveč. Če sem v nedeljo fraj cel dan, bi lahko cel dan bila v postelji, gledala serije o namiščjenem življenju drugih perfektnih in lepih ljudeh, sama si rečem 100x da bom šla telovadit v enem dnevu a ne grem. Tudi ko začnem me navdušenje drži en teden potem obupam.

Dve leti nazaj sem končala razmerje, in bila jezna, shujšala 15kg, bila v formi, flirtala z več moškimi na enkrat, bila glavna na plsiščih in glavna klepetulja v družbi. Danes pa je šlo mimo že nekaj mesecev odkar nisem bila sploh zunaj za vikend. Sama sebi se zdim patetična. Imam krasnega fanta in se sprašujem kaj sploh dela z mano. Ne razume pa posledic depresije, ki so nezbranost, slab spomin in nezanimanje oz otopelost. Ne pospravljam za sabo, že dnevna opravila so mi muka, pozabim kam sem dala stvari, sem totalno nepozorna tudi do nega in obtožuje me da mi je vseeno, da sem egoist, kar se mi zdi glede na moje vedenje njegova normalna reakcija poleg tega da sem skozi dobre volje ko sem z njim, kot da on izbriše vso depresijo. Ko pa on zaspi ali ga ni, sem kot kupček nesreče. Vedno sem bila neodvisna, vedno sem jaz končala razmerja, vedno sem bla jaz una močna osebnost in da je zdaj moja sreča odvisna tako od nekoga, me to nenormalno jezi in žalosti. 

Trenutno sem na wellbutrinu 300mg, pomaga mi da ne spim več cel dan, imam končno bistre čiste misli, boljši spomin in koncentracijo a vseeno se nikakor ne usedem za mizo da bi se učlila in nič me ne veseli. Tako da baje bi dodali nek stabilizator razpoloženja, je pa tudi to problem, ker si nikakor ne smem dovolit kakršnega koli zdravila, ki poveča apetit, tako da sem že tri dni na vaših forumih da bi razbrala aj bi bilo pametno zame. Tudi psih. mi je svetoval, da si preberem tudi sama malo na forumih do naslednjič ko se dobimo izkušnje ostalih. On bi mi dodal Lamictal naslednjič ko se vidimo.

Iz nekoč pozitivne žurerke, osvajalke fantov in glavne klepetulje sem danes kup nesreče, nesigurna, niti objet ne morem nobenega, staršem že nekaj let nisem rekla da jih imam rada, na zažetku sem celo s fantom imela ta problem, da sem mu težko izkazovala čustva in nikoli naredila prvi korak, nimam volje za nič, najrajši nebi vidla nobenega, enkrat celo je šla moja nona mimo mojega stanovanja in sem se skrila za zid, samo da mi nebi bilo treba govorit z njo?!?!

[Slavka]

Verita  pozdravljena na forumu.

Kot trmasta, svojeglava in optimistična ovnica mi je bilo zelo težko svoji zdravnici sploh priznati, da bi rabla napotnico za psihologa Težko z komerkoli govorim o svojih problemih, ker si ne priznam poraza in pod nobenim pogojem ne dopustim da bi se komu smilila. Zato dosti raje poslušam o problemih drugih, znam vedno svetovat, stat ob strani, vsem pomagat in me to veseli, a hkrati razumet sebe je najtežja stvar zame. Stara sem 22 let.

Uh...zelo poznano...tudi jaz sem se otepala strokovne pomoči kar nekaj časa...šele, ko sem ugotovila, da sama ne zmorem več naprej sem odšla do zdravnice, ter pričela s svojim "vzponom" na svetlobo.
Ja, razumeti sebe je ponavadi res NAJTEŽJA stvar....v nas je skrito marsikaj, zato včasih niti ne vemo, kje bi lahko tičal vzrok našega slabega počutja...depresije...tesnobe.
Šele skozi pogovor, ponavadi s terapevtom, počasi odpadajo tančice in zagledamo se v drugačni luči...prepoznamo lastne občutke...se z njimi soočimo in potem tudi lažje razumemo samega sebe.

Trenutno sem bila pri psihologu dvakrat, sumi bipolarno motnjo a ni čisto prepričan, niti sama nisem. Imam 30kg preveč, cele dneve bi prespala, imam problem z gledanjem ljudi v oči, preden pridejo stranke do mene, si želim, da bi odpovedale ali pozabile priti in gledam na uro kdaj bo konec dela. Obvladam pa svojo masko, nihče nebi reku, da imam depresijo, celo psihiater h kateremu hodim je reku da navzven ne kažem skoraj nobenega znaka, sem nasmejana ko govorim z ljudmi ko delam s strankami jih nasmejim a v sebi me žre. Nekaj mesecev nazaj sem z nožem v roki razmišljala, da bi se samo malo porezala, nikakor nebi naredila samomora, ampak nepopisno željo sem imela, da bi me nek drugi del telesa končno bolel bolj kot me boli srce. Da bi se bolečina preselila v fizično, da bi si zlomla nogo al karkoli

S podobnimi občutki se spopada marsikdo med nami...predvsem s tem, da bi, namesto duše in srca, bolel drug del telesa...da bi imeli "kaj pokazati". 
In za tvojo masko se skriva bolečina, žalost, nezadovoljstvo....to nosiš v sebi. Ti občutki so izredno močni, zato je tudi "nošenje maske" precej naporno.
Ne dovoliš si biti taka kot si, mar te skrbi, kaj bodo rekli drugi? 

Mislim da imam motnjo hranjenja oz čustveno prenajedanje. O telovadbi vem vse, vse o prehranskih dodatkih, poznam vse vaje in po vsej prebrani literaturi bi lahko bila osebni trener, bivšemu fantu sem celo pomagala prit v najboljšo formo njegovega življenja a sama imam 30kg preveč. Če sem v nedeljo fraj cel dan, bi lahko cel dan bila v postelji, gledala serije o namiščjenem življenju drugih perfektnih in lepih ljudeh, sama si rečem 100x da bom šla telovadit v enem dnevu a ne grem. Tudi ko začnem me navdušenje drži en teden potem obupam.

Če s hrano tolažiš samo sebe, če se vse tvoje misli vrtijo okrog hrane,  bi res lahko rekla, da gre za motnjo hranjenja. S tem se namreč "izogibaš" bolečim čustvom in problemom....lahko pa je tudi reakcija na dolgotrajno nerazrešeno stresno situacijo. Prekomerno hranjenje je lahko izraz nerazpoznanih čustev in notranje bolečine... In za spremembo le-tega je potrebna terapija...pogovor in razrešitev notranjih konfliktov.
Razmisli, če gre pri tebi za kaj takega morda?

Dve leti nazaj sem končala razmerje, in bila jezna, shujšala 15kg, bila v formi, flirtala z več moškimi na enkrat, bila glavna na plsiščih in glavna klepetulja v družbi. Danes pa je šlo mimo že nekaj mesecev odkar nisem bila sploh zunaj za vikend. Sama sebi se zdim patetična. Imam krasnega fanta in se sprašujem kaj sploh dela z mano. Ne razume pa posledic depresije, ki so nezbranost, slab spomin in nezanimanje oz otopelost. Ne pospravljam za sabo, že dnevna opravila so mi muka, pozabim kam sem dala stvari, sem totalno nepozorna tudi do nega in obtožuje me da mi je vseeno, da sem egoist, kar se mi zdi glede na moje vedenje njegova normalna reakcija poleg tega da sem skozi dobre volje ko sem z njim, kot da on izbriše vso depresijo. Ko pa on zaspi ali ga ni, sem kot kupček nesreče. Vedno sem bila neodvisna, vedno sem jaz končala razmerja, vedno sem bla jaz una močna osebnost in da je zdaj moja sreča odvisna tako od nekoga, me to nenormalno jezi in žalosti.

Imaš precej slabo samopodobo? V svojem partnerju vidiš neke vrste rešitelja, se mi zdi? Ko se ukvarja s tabo in sta skupaj, si srečna...ko ostaneš sama s sabo, se strah in obup vrneta.
Delati moraš na tem, da boš zadovoljna sama s sabo...da ne bo tvoja sreča odvisna od nikogar drugega, kot le od tebe same. 

Trenutno sem na wellbutrinu 300mg, pomaga mi da ne spim več cel dan, imam končno bistre čiste misli, boljši spomin in koncentracijo a vseeno se nikakor ne usedem za mizo da bi se učlila in nič me ne veseli. Tako da baje bi dodali nek stabilizator razpoloženja, je pa tudi to problem, ker si nikakor ne smem dovolit kakršnega koli zdravila, ki poveča apetit, tako da sem že tri dni na vaših forumih da bi razbrala aj bi bilo pametno zame. Tudi psih. mi je svetoval, da si preberem tudi sama malo na forumih do naslednjič ko se dobimo izkušnje ostalih. On bi mi dodal Lamictal naslednjič ko se vidimo.

Vsak človek je pač svet zase in tudi zdravljenje poteka pri vsakemu drugače. Zato je malo čudna ugotovitev tvojega psih., da sama malo brskaj po forumu in se pozanimaj o izkušnjah z zdravili, kajti on bi moral na podlagi pogovora s tabo vedeti, kaj ti bo predpisal.

Zagotovo ti bo še kakšen uporabnik napisal svoje izkušnje z omenjenimi zdravili...jaz jih žal nimam.

Iz nekoč pozitivne žurerke, osvajalke fantov in glavne klepetulje sem danes kup nesreče, nesigurna, niti objet ne morem nobenega, staršem že nekaj let nisem rekla da jih imam rada, na zažetku sem celo s fantom imela ta problem, da sem mu težko izkazovala čustva in nikoli naredila prvi korak, nimam volje za nič, najrajši nebi vidla nobenega, enkrat celo je šla moja nona mimo mojega stanovanja in sem se skrila za zid, samo da mi nebi bilo treba govorit z njo?!?

Depresija v nas "ubije" občutke. Vse se nam zdi brez veze...najraje bi se skrili pred svetom in se smilili sami sebi. Vendar to ni rešitev, saj veš....življenje je treba živeti.
Ko boš razrešila tiste uganke, ki se skrivajo znotraj tebe in te delajo nesrečno, boš spet nasmejana...samozavestna...razigrana deklica.   

Oglasi se še kaj 

[Betka]

Pozdravljena Verita

V marsikateri tvoji besedi sem se našla tudi sama.

Kar se mi zdi pozitivno, je to, da lahko iz svoje preteklosti, ko si bila, kot praviš žurerka, osvajalka in glavna klepetulja  črpaš moč. Pozitivne izkušnje iz preteklosti so lahko krasen navdih v ne tako čarobni sedanjosti. Pa ne, da se jih spominjaš z bolečino, ker nisi več taka kot nekoč, ampak z upanjem, da taka zopet postaneš. Oziroma z gotovostjo, da ni nemogoče prilesti ven.

Lepo bodi!

[VERITA]

Hvala za vaše spodbudne besede. 

Zdej mi ni jasno nekaj, a je psihoterapija v vseh primerih plačljiva? Ker v tem primeru bom brez tega, torej kako se drugače spopadat z depresijo če nimaš psihoterapevta? Kako pa vedet za sigurno če imaš bipolarno motnjo? Ker jaz ne vem ali sem imela več depresivnih epizod zadnja leta, ali je to bipolarnost

[trina]

Trenutno sem bila pri psihologu dvakrat, sumi bipolarno motnjo

Na podlagi česa? Nobena od težav, ki jih opisuješ, ni simptom bipolarne motnje.

Ker jaz ne vem ali sem imela več depresivnih epizod zadnja leta, ali je to bipolarnost

Več depresivnih epizod v zadnjih letih ne pomeni bipolarne motnje, ampak pač ponavljajočo se depresijo.


Kar pa se "dodajanja stablizatorja" tiče: stabilizatorji razpoloženja kot taki ne obstajajo. "Stabilizatorji razpoloženja" je žargonski izraz, ki ga psihiatrija uporablja za antiepileptike, kadar jih ne uporablja pri epilepsiji. Antiepileptiki so za razliko od ostalih psihofarmakov težka municija in jih je treba zelo previdno uvajat (in prav tako ukinjat), sicer lahko povzročijo resne zaplete.

[VERITA]

Na podlagi tega da sem zdej totalna skrajnost tega kar sem bila. In da trenutno imam dneve ko se mi zdi mi bo res uspelo, da bom vse naredila, službo, dom, bla boljša punca, hčerka, delavka, končala šolo ki jo delam in potem še eno, zdej pa sem v fazi ko se mi ne da vidit nobenega in še oprat zobe je muka, kaj šele se učit in skuhat ali se zrihtat.

Ne poznam nobenega z bipolarno motnjo. Zato prebiram forum, da bi ugotovila če jo imam

Wellbutrin mi pomaga pri temu da ostajam budna, boljše razmišljam, manj pozabljam, sem zbrana...problem je da sem zbrana za gledanje v računalnik, branje revij in grem pač spat ob 3h. Mi pa wellbutrin ne pomaga pri depresiji, mimo je en mesec in pol, stranskih učinkov nimam nobenih. Zato razmišlja psiholog kaj mi dat(sklepam), glede na to da mi ne sme dat nič kar vpilva na težo in da že zdaj nimam volje za nič, nočem videt nobenega itd itd

[trina]

Razumem, ampak to še zmeraj niso simptomi bipolarne motnje. Če hočeš prebrat več o bipolarni, ta forum ni pravi naslov - sploh je pa tako samodiagnosticiranje brezplodno in ti ga odsvetujem; to je naloga psihiatra ali kliničnega psihologa. Sama boš res težko, če sploh, pravilno prepoznala in ocenila morebitne znake.

Zato je malo čudna ugotovitev tvojega psih.

Se strinjam. Zelo čuden tale sumničav psiholog.

[Slavka]

Razumem, ampak to še zmeraj niso simptomi bipolarne motnje. Če hočeš prebrat več o bipolarni, ta forum ni pravi naslov - sploh je pa tako samodiagnosticiranje brezplodno in ti ga odsvetujem; to je naloga psihiatra ali kliničnega psihologa. Sama boš res težko, če sploh, pravilno prepoznala in ocenila morebitne znake.

Zato je malo čudna ugotovitev tvojega psih.

Se strinjam. Zelo čuden tale sumničav psiholog.

  se podpišem...diagnozo naj ti postavi zdravnik, kajti že tako si sami delamo vse preveč različnih problemov in seciramo naše počutje, da bi našli tisto "nekaj", kar pa nas ponavadi potegne še globje na dno.

[urssska]

Ja, se strinjam s predhodnicama, se mi tudi zdi, da je bipolarna motnja zadeva, ki jo vsi radi preveč na šus diagnosticirajo. (Tud jz sem bila na določeni točki na začetku prepričana, da je to to, pa ni bilo, še zdaleč ne.) Na podlagi tega, kar si napisala, za tak sum res ni razloga, na podlagi opisanega padeš v anksiozno-depresivni koš, ampak punce majo prav, samodiagnosticiranje načeloma ni v redu, je pa prav, da se pozanimaš malo o teh stvareh, da lahko s psihiatrom mogoče lažje sodeluješ. Da imaš problem z očesnim stikom in da si želiš, da ne bi imela stikov s strankami, si mu omenila? Dva obiska sta res premalo, da bi kar takole dobila diagnozo, mogoče bi bilo v redu, da bi šla po drugo mnenje, preden greš na taka zajebana zdravila, tudi psihiatre in psihologe moramo včasih zamenjat..

[majč]

Verita, čau!

mislim, da si tako o bipolarni motnji in o samopoškodovanju lahko prebereš več na forumu, ki ga najdeš na bipolarna.si. Tam se je med drugim tudi o samopoškodovanju nekaj pisalo. če želiš preberi gradivo pod delavnice BMR in se pogovori s fantom, ali kaj od tega pri tebi opazita, je pa res fino, da poda mnenje še kak strokovnjak.

glede teh teženj, da bi bolečino manifestirala v telesno bolečino, da bi srce manj bolelo in bi začelo naprej boleti telo, pa saj to je tipično za samopoškodovanje, ki pa je sorodna reč motnjam hranjenja, ki se jih ureja sicer lahko podobno kot zasvojenosti, zato je morebiti vredno poiskati strokovnjake s tega področja oziroma si kaj prebrati o tovrstnem urejanju.

kar opažam sama pri tebi je težava z mero. kadar imamo ljudje te težave, je fino, če zavestno težimo k temu, da skušamo biti zmerni. pri hrani, povsod - ne preveč in ne premalo in po pameti, kar pomeni, da ne greš jest in ješ kolikor ti narekujejo neravnovesja v tvojih čustvih in da se prenajedaš, ampak da veš, koliko je pametno zaužiti v enem obroku in rečeš stop, ko takšno količino poješ, ne glede na to, da čustva in telo silijo, da bi recimo pojedla "celega slona", na koncu koncev pa se utapljala v občutkih krivde, ker si to storila. za čustva in tega zmaja v tebi ali tigra, pa bo treba poskrbeti na nek drug način, tako da občutkom prisluhneš in delaš na avtosugestiji in se jih naučiš pomiriti. Tu pa trčimo ob naslednji problem, ki ga omenjaš...

Praviš, da rada pomagaš drugim. Tudi jaz sem ful rada z ljudmi in težim k temu, da dajem sebe itd. pravzaprav me to osrečuje. ampak.... potem se vprašam, zakaj s zapolnim čisto vsako minuto skoraj tudi v vikendu, da jo preživim z drugimi. pa saj ni problema rada se družim, ampak glej ga zlomka, pred nečem bežim. pred lastnimi viharji in soočenji s svojimi občutki do sebe in pred nepredelanimi vsebinami. Evo, danes končam s šihtom in potem bom prepuščena nekaj časa sebi, da podelam za nazaj in kajpada se bo treba soočiti tudi z občutki do sebe. Pri tebi pa opažam podobno težavo.

Ko sem te brala, se mi je zdelo, da si prezahtevna do sebe in neizprosna. takšen odnos do sebe je navadno znak slabe samopodobe. pričakovati od sebe popolnost in to, da bi bila brez napak, pa je utvara in na nek način  tudi ene vrste egoizem. in seveda se je lažje ukvarjati s tujimi problemi kot svojimi (to povem še sebi v tem času, ker sem se prevesila v podobno smer v tem času, ker draga moja, pravo mero vedno lovimo, to ni statično in enkrat nam gre bolje, drugič pa slabše. In če ne skrbimo za sebe, začne nekje ven butati).  Medtem, ko se ti zamotiš s tisoč in eno stvarjo, da zbežiš od sebe, tvoje telo brezupno kliče po pozornosti. daj posveti se mi malo, poslušaj me, ti pravi. enako se dogaja v tem času meni, le da ne prehajam v motnje hranjenja in samopoškodovaje, ampak tonem v stare obsesije. saj ni pomembno, kako se stvar manifestira, pomembno je, da opaziš, da se nekaj dogaja in da se imaš nečemu posvetiti - najprej tu sebi. čas je že, če takole buta ven iz tebe.

In veš kaj, draga moja, če si tako prekleto prezahtevna do sebe in da zahtevaš od sebe popolnost, verjemi mi, si 100% tudi do drugih prezahtevna. morda manj kot do sebe, ampak pretiravaš tudi tam, ker kdor ne zna razumeti in odpuščati sebi, tudi drugim ne zna in od njih pričakuje preveč, čeprav hkrati veliko manj pričakuje od drugih kot od sebe, ampak če sebe ne znaš poslušat in razumet, ne znaš niti druge. Najti v sebi toliko ljubezni, da si priznaš: tole in tole so moje dobre plati, tu pa sem še šibka (ne slaba, ampak šibka še in na tem lahko delam - pretvoriš slabosti v izziv, ane). to, da si priznaš slabosti in se najprej sebe brezpogojno sprejmeš, je vstopna karta v to, da boš nekoč zmogel in znal sprejemati in ljubiti druge takšne kot so. ker kot vidiš, ta tvoja zahteva neizprosna do sebe, da bi bila popolna je le znak slabe samopodobe in to uničujoče vpliva nate in na odnose s tvojimi bližnjimi, ker ko ti trpiš, trpijo drugi in človek, ki je tako zahteven do sebe, še vedno dela napake, kot jih delamo vsi drugi ljudje, ampak slednje zanika in jih ni zmožen videti, si jih priznati, odpustitii itd. to, da znaš odpuščati in razumeti sebe in druge, pa je pravzarav znak ljubezni.

si že slušala za avtosugestijo in prigovarjanje in za notranji monolog - bodi pozorna, kaj si prigovarjaš ob morebitnih uspehih in neuspehih. najlažje boš to opazila, če boš vzela v roke dnevnik in svoj tok misli zapisovala. potem boš videla kje si in kakšen odnoso imaš do sebe. že če tale svoj uvodni post prebereš boš to videla. no, v bodoče le še piši, tudi dnevnike in skušaj nekaj dodati tem čustvom. dodajati novo, prijazno si prigovarjaj, potolaži te zmaje v sebi. duša kriči, in telo tudi, ker z njima neustrezno ravnaš s premalo posluha. skušaj delati s sabo tako, kot meniš, da bi lahko potolažila otroka, kadar je ves iz sebe. in prigovarjaj si tisto, kar ti recimo prigovarjajo drugi in čutiš, da te pomiri in potolaži. skušaj vsrkavati dobre informacije. slabo pusti, naj gre mimo in tako kot je prišlo, mirno tudi odide iz tvojega življenja, ker je zdaj res čas za + + +. telo in duša slednje potrebujeta.

Na privat ti bom poslala zdajle literaturo, ki ti jo priporočam v branje, gre pa za literaturo, ki jo uporabljajo v programo Anreja Perka, ki ureja takšne in drugačne stiske, tudi takšne kot je tvoja in druge. Perko je učenec in terapevt, ki se je izobraževal pri Rulgju in ima modificiran program Rugljeve metode v bistvu ena zlo podobna reč. razumela sem, da enostavno star način življenja zamenjajo z novim in to je to. tekom prebiranja teh knjig boš ugotovila še veliko novega o sebi, če pa boš čutila, da rabiš skupinsko obravnavo in več podpore od drugih, pa da nekaj počneš skupaj z drugimi, je morda smiselno, da razmišljaš o kakšnem takšnem programu.

In prični z zdravim načinom življenja, ne pretiranim hujšanjem in ne prenajedanjem, ampak dnevno količino gibanja, ki je rekreativnega značaja in normalnim vnosom hrane. gotova sem, da si dovolj pametna, da boš vedela, koliko je prav in koliko preveč. drži se tega prav in zdrave mere. za čustva pa poskrbi s pisanjem, avtosugestijo, potolaži jih sama in pomiri. delaj na tem tako, da si prigovarjašin si daš tisto, kar dejansko potrebuješ.

tudi sama bom v obdobju, ki sedi delala na sebi, ker bo za to nekoliko več časa oziroma si ga bom vzela, ker že tudi meni buta malo. drugače, ampak mi. to je super naložba. ugotovila boš, da velko lahko narediš sama. in postaneš lahko svoj najboljši prijatelj, če se odločiš in pričneš prijazno ravnati s sabo. disciplino pa prihrani za gibanje, ampak z zdravo mero in hranjenje. ko pa se v mislih pogovarjaš s sabo, ravnaj prijazno. kaj se bo dogajalo tak čas v odnosu z drugimi, se ne sekiraj, ker v življenju se zgodi tisto, kar se mora, samo opazuj spremembe, ki sledijo. še veliko novega boš odkrila na tej poti samo začni.  čez čas odpor preide v izziv.

poglej privat sporočilo.

maja

[VERITA]

ja sej mogoče je res. Ker sem se jaz sama odločla da imam tolko kg preveč, verjetno jih nimam in niti ne zgleda da bi jih imela res tolko. Pač to je blo moje razmišljanje. Vem da je napačno in plan je točno te stvari spremenit:) In mogoče se videt v drugačni luči.. nebi vedla..

[Suriya]

Pozdravljeni.

Menim, da mi Verita ne bo zamerila, če si sposodim njeno temo za svoje čustveno olajšanje. Našla sem veliko vzporednic, tako da niti ne bo tako mimo.

Pravzaprav sploh ne vem, kje naj začnem, toliko je stvari. Pred pribl. 4 meseci se mi je končno posvetilo, v katerem grmu tiči zajec oz. v katerem delu telesa tiči moja težava. Sem v depresiji že vsaj 2 leti, bi pa lahko skoraj dala roko v ogenj, da še dlje. Zadnje 4 mesece pa je še posebej hudo.

Zame se je življenje spremenilo na koncu 4. letnika gimnazije. Takrat sem dobila svojega prvega "tazaresnega" fanta, svoj prvi šus v celotni šolski karieri, zajela pa me je popolna zmeda, kaj sploh želim sama s seboj. Nekje na polovici letnika se je moja večmesečna simpatija le spomnila, da sem mu vendar več kor prijateljica, kar je povzročilo razdor moje "zveze". Ne vem zakaj, ampak takrat je moja mama zagnala prvi cirkus glede problema, ki je bil samo moj. Ker sem pustila taprvega (ki je bil med drugim tudi grozno budalo), naslednje 4 mesece ni sprejela novega fanta, kar me je zelo potrlo. Do takrat sva imeli namreč res dober odnos. Potem se je na to naložila še matura. Zame je bila situacija izjemno stresna, celo toliko, da sem zbolela na želodcu. Nato sem začela študirati, zveza je trajala, vendar se je moje življenje nekako ustavilo. Faks, s faksa domov, imela sem manj časa zase, prijateljice so odšle študirati drugam, usklajevanje s fantom (živel je na drugem koncu države). Nekako sem se izgubila, zapustila in nabrala še dodatnih 30 kilogramov. To pasivno stanje je trajalo do konca faksa. Potem so se šele začele prave težave. Mama je prišla v menopavzo in se spremenila v osebo, ki je nihče doma več ni prepoznal. Izzivala je prepir za prepirom, me sekirala z zadnjimi izpiti, diplomo in s študentskim delom. Zato je padla odločitev, da se preselim k fantu. Bum! Mojo mamo je skoraj razneslo. Najina komunikacija je zamrla oz. padla na raven čistega prepira. Enostavno ni želela sprejeti najinega načrta in je neprestano spodjedala mojo že tako majavo odločitev. Postala sem depresivna. Prejokala sem vse noči, enostavno me nič več ni zanimalo, komaj sem spacala diplomo. Vplivalo je tudi na zvezo. S fantom sva se nekako odtujila oz. sva bila vsak v svoji depresiji. Njega so izsiljevali na delu, niso mu želeli podaljšati pogodbe in avgusta je ostal brez dela. Teden dni po moji diplomi sem ga zaradi vseh pritiskov in statičnosti najinega načrta pustila. Kmalu za tem sem spoznala drugega. Ta me je obsipaval z vso pozornostjo, ki sem jo hvaležno srkala, me bodril itd. problem je bil le ta, da je živel na Azorih. Seveda sem se odločila za potovanje in mamo je razneslo že drugič. Tokrat sem se ji postavila po robu in šla. Tistih 14 dni na otoku sredi Atlantika in občutek, da me nihče ne doseže, me je napolnil z novo energijo. Ker sva se dobro ujela, je kot strela z jasnega padel načrt, da pobere vse prihranke in se čez pol leta preseli k meni. Vse lepo in prav, jaz sem vmes dobila še začasno zaposlitev in na začetku je kazalo obetavno. Na začetku ...

Potem pa sem stopila v resnični svet. Od lani maja sem iskala zaposlitev, ki je še zdaj nimam. Prihranki so se iztekali in bilo nama je jasno, da je služba pogoj za najino skupno bivanje. Tako sem se bila primorana vpisati na faks za status. Tudi moj fant je nekaj delal, a ni dobil pogodbe, pa tudi denarja skoraj ne. Novembra sva izgubila še mačka (in dobrih 200 €) zaradi kuge. Takrat sem se popolnoma zlomila.

Začela jokati. Najprej zaradi mačka, potem zaradi vsega ostalega.

Nehala jesti in v dveh mesecih shujšala 10 kg, od novega leta do danes še 5.

Sovražim svoje delo. Delam v tovarni od 5.00 do 14.00 na normo. Plačane dobim normirane ure, ne dejanskih. Včeraj so me spet prestavili in ker dela nisem navajena, v 9 urah dela oddelam le 7 normiranih ur.

S fantom se skoraj vsak dan skregava, ker sem utrujena in razdražljiva, poleg tega pa še razočarana, saj ne kaže posebnega zanimanja ne za učenje jezika ne za dela, ki mu jih najdem (ki so naporna in slabo plačana, je pa vsaj nekaj denarja).

Ko odplačam najemnino in stroške, nama ponavadi ostane 100 € za ves mesec (hrana, gospodinjstvo, gorivo). Trenutno sva že 10 dni brez denarja in če ne bi bilo mojih zlatih staršev, bi to pomenilo, da bi bila že 10 dni samo na vodi.

Jezna sem na ves svet. Razjočem se brez vzroka, tudi v trenutku pisanja. Kot kaže, sem vrgla stran 5 let življenja za faks, ki mi še vsaj 3 leta ne jamči zaposlitve. Poslala sem že pribl. 100 prijav za delo (karkoli), do razgovora še do danes nisem prilezla. Vsako jutro ob 4.00, ko se zbudim za delo, umre delček mene.

Včasih sem bila vesela. Včasih sem se smejala. Včasih so me zanimale stvari. Včasih sem imela energijo za 100 in 1 dejavnost.

Vse to je šlo.

Ko imam kak dober dan, si naredim še in še načrtov, kaj bom naredila, česa se bom naučila. Že naslednji dan ostane samo pri načrtih ali pa celo roma v pozabo.

Pogledam se v ogledalu in se ne prepoznam. Preveva me brezup. Boli me duša. Razočarana sem nad sabo, nad svojim partnerjem, ker ne pokaže interesa, da bi mi pomagal (mislim finančno). Nosim breme, ki postaja pretežko. Vsak večer zaspim z željo, da se zjutraj ne bi zbudila.

In na koncu imam še občutek, da pretiravam. Da so ljudje, ki jim je huje. Ki ne živijo na toplem in nimajo nikogar ob sebi. A priznam, da se trudim ta občutek potisniti na stran. Zmeraj sem bila vsem v oporo in nikoli se nisem pritoževala. Zdaj pa se mi zdi, da je tudi zame prišel čas, ko se lahko sama sebi malo zasmilim. Na zunaj ne kažem, niti ne razlagam.

Ne vem, kaj naj. Ko tako berem vse skupaj, bi si najraje rekla, da pretiravam in da je spet veliko drugih, ki imajo še večje težave. Ampak bolečina ostaja, pa če si dopovedujem eno ali drugo.

Tistim, ki ste se dejansko pregrizli do sem: hvala za branje.

[Smokyboy]

Suriya:
Upam, da ti je vsaj malo pomagalo že to, da si se izpovedala tukaj na forumu. Vem, da meni je, ko sem bil v tvojem položaju. Malo težje se postavim v tvoj položaj glede problemov s službo in financami, čeprav si tudi sam predvsem s prihodnostjo delam skrbi (verjetno precej manj realne kot ti). Kar pa razberem iz tvojega pisanja je to, da si kljub vsemu samostojna punca, ki so jo okoliščine prisilile v to, da ne more izpolniti vseh svojih ciljev. Razočaranje nad sabo je stvar na katero se dobro "spoznam".
Veseli me, da delaš načrte. Mogoče bi bilo dobro, da jih zapišeš in se o njih pogovoriš s fantom ter se skupaj odločita, katere in kako lahko izpeljeta. Če fant ne sodeluje, pa bo potrebno razmisliti tudi o  ukrepih v tej smeri - ne zameri, ampak do tega te bo opisano stanje slej ko prej pripeljalo. Tudi starši ti bodo gotovo z veseljem pomagali po svojih močeh, če bodo videli, da poskušaš aktivno izboljšati situacijo.
Najprej pa obvezno poišči strokovno pomoč. Ker v tvojem primeru gre brez dvoma tudi za hujšo depresijo, bo verjetno določeno medikamentno zdravljenje potrebno in če ga predlagajo, ga je pametno sprejeti. Kakorkoli verjamemo, da nam to ni potrebno in da se bo stanje izboljšalo samo s trdno voljo, se bojim da vaju moram tukaj razočarati. Depresija je bolezen s fiziološkim (oz. bolje rečeno kemijskim) ozadjem in volje kot sama praviš nimaš ravno v izobilju.

Za konec: tvoj post sem prebral do konca in sem ti hvaležen, da si zgodbo delila z nami. Ko greš zvečer spat pa misli na to: smokyboy in vsi ostali na tem forumu, ki so izkusili zgodbo podobno tvoji, si želimo, da se zjutraj zbudiš. Vzami službo kot preizkušnjo, ki jo moraš prekočiti na poti k lepšemu preostanku dneva, ki ga izkoristi za sprehod, pogovor, učenje novih stvari, ...
Pa javi se obvezno še kaj.

[chocholateMuffin]

Ko sem brala tvoj članek je kot da bi na nek način opisovla moje življenje le da nimam probleme z kilogrami in da sem najdle prišla do psihologa.
Na nek način je lepo vedet d nisem edina ki to preživla čeprov se res grozn sliš.

[toja]

Suriya, prebrala sem tvojo zgodbo, ki nikakor ni lahka,
vidim da se trudiš, da delaš in veš kaj bi rada...

Težko ti kaj napišem, ker je Smokyboy že napisal veliko,
se pa z njim popolnoma strinjam...

[Suriya]

Pozdravljeni spet po nekaj dneh.

Bi se javila prej, a je v službi tako veselo, da mi kar sproti spreminjajo izmene (ne dan sem popoldne, grem domov spat in čez 6 ur nazaj delat ...).

Vsekakor mi je v izjemno oporo, da me je nekdo dejansko bral. Hvala. Izpoved, čeprav samo forumska, je odličen balzam za razbolelo dušo in megleno glavo. Škoda, da ne reši tudi problema. Bi bilo luštno, takole instant .

Zdravljenje je zaenkrat nedosegljivo, ker nimam zavarovanja (vem vem, kot študentka sem lahko zavarovana po starših, ampak tudi za obisk najbližje pisarne je potrebna volja). Sem se želela udeležiti tudi skupine za samopomoč v Mb, a si ne morem privoščiti - naj zveni še tako banalno, ampak pri teh cenah goriva ... Vsekakor pa zagotavljam, da je pomoč prva na seznamu obveznosti, kakor hitro si uredim življenje. Zaenkrat bom pač koristila forum.

Kot vidite, sem trenutno nekoliko bolje, ker je pred menoj popolnoma prost vikend za sprostitev. Škoda, da vikendi ne trajajo 5 dni in delovni teden le 2. Te razpoloženjske menjave me utrujajo še bolj kot neprekinjena depresija. Kadar se počutim bolje, se obremenjujem s tem, zakaj si sploh dovolim ponovni padec. S tem se seveda priženem do črnine, ki traja nekaj dni, mi vsiljuje najgrozovitejše misli in me popolnoma ohromi. Potem se spet malce izboljša ... Vsaj toliko, da lahko jasno razmišljam, berem, funkcioniram. Tako tečejo dnevi, meseci, leta. Jaz pa ostajam na isti točki in se ne premaknem v nobeno smer.

[Smokyboy]

Suriya, pozdravljena ponovno. Me veseli, da ti je vsaj malo bolje. Kot sama pišeš se ti zdi, da čas teče, ti pa se ne premakneš z mrtve točke. Ravno zato ti predlagam naslednje: danes, in to res danes, si določi dan, ko boš šla uredit zavarovanje, kakor ti pač čas dopušča. In sicer v prihajajočem tednu. To pomeni, da se najprej (se pravi prav tako danes  ) pozanimaj o delovnem času (predvidevam, da že veš, kam je treba iti) preko spleta. Verjami, ko boš imela fiksen plan, da na ta in ta dan ob tej in tej uri moraš iti tja in tja in urediti to in to, boš našla tudi voljo da to dejansko izvedeš. Reči si, vsaj to moram narediti. In ko boš to uredila, se boš počutila bolje in tvoja volja se bo vsaj za eno promilo dvignila. Potem si narediš naslednji plan za obisk pri zdravniku (najbolje psihiatru), s katerim bosta začela aktivno, v začetku najverjetneje tudi s pomočjo zdravil, reševati tvoj problem. Ko se bo to zgodilo, mi verjemi, da bo šlo hitro navzgor.
Recimo, da smo mi tukaj na forumu tvoji "supervizorji" in nam redno poročaš o svojem napredku, o vsakem koraku reševanja tega začaranega kroga, o katerem pišeš, da si se vanj ujela. Spodbujali te bomo in tudo pokarali, če se svojih odločitev ne boš držala. Če boš o čem v dvomih, tudi napišeš tukaj in ti bomo svetovali po svojih močeh in izkušnjah. Vsi smo šli skozi to,kar doživljaš, vsem se to ponavlja od časa do časa in ni rečeno, da ne bom spet kdaj tudi jaz tako izgubljen kot si zdaj ti. Zato te razumemo.
Upam, da v tvojem naslednjem postu preberem kaj o konkretnem planu  .