Lep dober večer in dobro jutro vsem ki boste z mano skozi sledeče vrstice.
Za začetek nekaj osnovnih stvari; stara sem 22 let. Anksiozno motnjo so mi diagnosticirali pri 16-tih letih, ko sem neko nedeljo panično priletela na urgenco. (Ker sem bila prepričana, da me bo kap seveda). Ko so mi EKG morali izvesti dvakrat (ker je bil prvi izvid čisto nerazviden zaradi živčnosti), sem bila v glavi že malo manj kot pred presaditvijo srca. Ko mi je po pregledu prijazna (pohvalim!) zdravnica povedala, da je s srcem popolnoma vse v redu, se usedla ob mene in me vprašala kaj je narobe, mi je šlo na smeh in bilo me je sram, da sem jim jemala dragocen čas. Dala mi je napotnico za dežurno psihiatrijo, saj sem zavrnila tablete. Dežurna psihiatrinja se je izmenično pogovorila z mano in z očetom. Zopet mi je šlo na smeh, saj sem bila prepričana, da so se nekje zmotili in sem zavračala mnenje, da je z menoj karkoli narobe, bilo me je sram da sem očeta sploh prepričala v to, da me mora odpeljati do urgence.
Poudarjam da še vedno zavračam zdravniško pomoč v obliki terapij (ter vsega kar obstaja) in tablete - poskušam si pomagati sama (več o uspešnosti le tega pa sledi).
Nekaj se je premaknilo šele danes, ko zaradi česar sem se vpisala na ta forum. (Verjemite, da je to zame res ogromen korak, saj se še kar prepričujem, da si lahko pomagam sama.) Ko berem različne zgodbe se mi zdi, da ne spadam sem. Da so moje težave premajne, premalo pomembne za to, da bi si zaslužila pozornost na tem forumu (kaj šele zdravniško!). Sedaj pa bi vam rada opisala svoje "samozdravljenje", kontroliranje panike in tesnobe ter kako se vse skupaj (ne)obnese.
Še vedno nimam pojma, kaj napade sploh sproži - kaj je tisti glavni krivec. Psihiatrinja me je spraševala če je doma kaj narobe, če je s fantom vse v redu, če sem v kakšni stiski v šoli... Moj odgovor je bil takrat in je še do danes ostal enak: smo zares popolna družina (katerih je danes malo),kot iz filma; mama oče, dva otroka, pes, hiška. Moj fant je princ iz sanj (živiva skupaj, brez prepirov-zelo je razumevajoč) na področju šolanja pa sem uspešna študentka. Torej, z mano ne bi smelo biti narobe nič.
A vendar, vsak dan se mi pojavljajo napadi tesnobe (težko diham, trzanje z nogo, izgubim pozornost ker se zatopim v svoje dogajanje in ne registriram več okolice, vrtoglavica, piskanje in pritisk v glavi). Vsak dan "imam" katerokoli bolezen, zaradi katere bom umrla (čeprav se prepričujem da je vse v moji glavi ali pa simptome pripisujem svoji dejanski bolezni). Preden zaspim (kar je velika borba prav vsak večer), si moje misli sledijo od tega, kako zaboga vsem uspe v trenutku zaspati, do strahu pred smrtjo in po tem ponavadi pridejo še vsi bolezenski simptomi in nazadnje še strašna žalost in jeza ker ne morem spati kot lahko vsi normalni ljudje.
Moje "samozdravljenje" pa je poteka takole (
) - pravzaprav je bolj podobno izogibanju življenju kot kakšnemu zdravljenu.
Zelo redko kdaj spijem karkoli alkoholnega (že po majhnem požirku čutim da nisem varna in me je strah svojega odziva).
Ne hodim ven (raje se držim manjšega druženja med štirimi stenami v zelo ozkem krogu prijateljev). Ti dve stvari naj bi bili pri moji starosti popolnoma nasprotni, morala bi hodit ven in žurat in imeti ogromno tistih norih zgodb iz študentskih časov. Ko se le potrudim in grem ven (3x na leto), se vedno ponovi ena in ista zgodba. Tisti trenutek, ko se lokal začne polnit - želim pobegniti.
Vedno sem z avtom (da grem lahko domov ko se ne počutim več dobro - ne le kadar grem ven, to velja tudi za vse ostale lokacije), parkiranim zelo blizu in od tam kjer sem do avta vedno tečem (s tem da se pretvarjam da telefoniram ali pa se izogibam pogledom), ko sem v avtu se najprej zaklenem.
Izogibam se vožnje z avtobusom, ker se je nekajkrat že zgodilo, da sem morala na sredi poti zaradi obupnega počutja izstopiti. Zato me dostikrat ni na predavanje, ki si ga želim poslušati.
Torej - izogibam se situacijam, za katere vem, da mi povzročajo slabo počutje.
No in sedaj je privedlo do tega, da sem stalno doma, kar mi sicer daje občutek varnosti, se počutim bolje, vendar vem, da se ne bi smela zapirati med štiri stene. (Enako varnost mi daje tudi vožnja z avtomobilom, ko vozim ob priljubljeni pesmi ponoči po dokaj prazni obvoznici). Poskušam se spraviti ven, vendar je po tem finem občutku varnosti notri, to zelo težko. Postala sem zelo nemirna, slabe volje brez razloga, na skrivaj padam v jok, drugič sem spet hiperaktivno nasmejana in skačem po kuhinji ali pa pospravljam. Vem da mi ta zapor, ki sem si ga ustvarila zelo škodi, pa ne znam ven.
Postavljam si cilje, približno po letih, kdaj bom kaj dosegla. (To mi daje željo, da živim, saj si nekaj v prihodnosti želim doseči, po drugi strani me je strah da zaradi česarkoli tega ne bom doživela.)
Sicer sem si že veliko prebrala, imam ogromno raznih zloženk, celo mapico zaznamkov na računalniku, in mi je v teoriji vse jasno.
In zakaj sploh tako zelo odklanjam vso pomoč? Ne vidim se kot "tipično" osebo, ki naj bi doživljala tesnobnost.
Sem zelo zgovorna oseba, zelo zaupljiva, rada delam z ljudmi, sem bodoči terapevt in pedagog za svoje področje, kot sem že omenila imam super razmere doma in na študijskem področju, ne primanjkuje mi ničesar. Zato je zame velik korak, da sem se sploh uspela prepričati, da je to moje "samozdravljenje" pripeljalo do neke situacije, iz katere ne upam ven.
Nihče od bližnjih, mi ne zaupa več česarkoli, kar bi me lahko obremenjevalo (prikrivajo mi svoje težave, bolezni, celo za smrt prijateljev mi povedo v zamiku, da me ja ne bo obremenjevalo). Kar mi ni všeč in me dela jezno (kar sem jim že povedala). Na skrivaj hodim k doktorju, povem mu le najnujnejše, da lahko zdraviva mojo pravo bolezen, vendar pa sem vsakič, ko so izvidi v redu, prepričana da sem tam spet zaradi svoje glave in izmišljotin in me je sram. Kadar pa niso v redu, želim vsem dokazati, da si res ne izmišljujem.
Mogoče vam kasneje zaupam še kaj več o času preden sem priletela na urgenco. Za sedaj se mi zdi že preveč.
Mislim, da če ste z menoj že do te vrstice mojega pisanja, bom dobila nek odgovor. Za vse svoje težave samo poslušam "
to imaš v glavi, to si sama delaš, izmišjuješ si, a lahko nehaš jamrati z mano je tudi kaj narobe pa ne jamram..." in ne želim zopet slišati samo "vse imaš v glavi". Želim slišati, da nisem sama, da mi nekdo nekje zna pomagati ven iz vsega tega in da me ni potrebno biti sram svojih težav.
Hvala,
Panda.
PS.: Po objavi sem opazila, da verjetno nisem objavila v pravem delu foruma, če bo kdo lahko prestavil med "nove na forumu" ali kam, kamor bolj paše, lepo prosim!
