Ne zdržim več doma

[lorika 888]

 

Sem nova na tem forumu - ki sem ga sicer že prej večkrat brala - zato vse lepo pozdravljam. Pišem, ker zelo trpim zaradi družinskih razmer in odnosov med nami (člani družine), ki jih bom v nadaljevanju podrobneje opisala. Danes se zavedam, da sta starša  negativno vplivala na moj razvoj osebnosti in socializacijo, pravzaprav mi škodujeta še danes. V letih, ko sem zaradi študija bivala distancirano od staršev in jih videvala redkeje, se mi je življenje izboljšalo na vseh področjih življenja, bila sem polna življenja, osebnostno zrasla in imela mnogo prijateljev - iz tega sklepam, da bi najboljša terapija zame bila, da bi se preselila na svoje, kar pa zaradi neplačanega pripravništva in kasneje iskanja službe vsaj še kakšno leto ne bo mogoče. Zdaj sem depresivna, tesnobna, redkobesedna, zaprta vase, razdražljiva ... Težave imam s prehranjevanjem,  zelo malo jem (ne nalašč), saj sem človek, ki takrat, ko sem nesrečna, sploh ne morem "požirati" hrane. Rada bi kakšen nasvet, kaj naj storim, da bi ta pekel doma v času, ko še nimam možnosti iti na svoje, čim lažje preživela in se mi ne bo zmešalo. Večkrat pomislim na samomor. Stara sem 24 let.


Od otroštva  do danes je  v naši družini veliko psihičnega nasilja, podcenjevanja, kritiziranja, pretiranega vtikovanja v nekatere zadeve, vlivanja strahu zaradi težnje po nekem cilju, žalitev, nespodbud pri doseganju življenjskih ciljev, nezaupanja vame, nekakšnega prikritega žuganja in groženj, čustvenega izsiljevanja - kljub temu, da ni nihče alkoholik ali kak drug odvisnež Enako sta počela s sestro. Starša sta mi istočasno poudarjala "samo dobro ti hočeva" in "rada te imava" ter "da mi gre predobro". Te njune besede so bile tako pogoste, da so name učinkovale bolj kot zanikanje, bile so zelo nadležne in nikakor se mi niso zdele iskrene. Vsako mojo nedolžno odločitev  sta sprejemala z zaslišanjem, sekiranjem, spraševanjem v detajle. Ko sem v običajnih letih izgubila nedolžnost, sta me zmerjala s "kurvetino" (naj poudarim, da sicer nista niti najmanj verna, tako da to nima veze z vero). Oba sta takšna (sploh oče), da ko sta slabe volje, to znašata name. Primer: ko je slabe volje oče, začne zaradi malenkosti, kot je polita kapljica vode na pultu, zverinsko kričati name in mi vrže naprej zadeve, ki nimajo z njegovim problemom nobene veze. S tem me potem obremenjujeta do neskončnosti. Drug primer: včasih mi, ko je slabe volje, mi začne očitati, se dreti name in obrekovati fanta (kar znova nima veze z njegovim problemom), češ kako me tako ali tako nima rad, da  se znam "za en moški spolni organ postaviti zase" in podobno. V vsako popolnoma "normalno, drobno (npr., vpis na fitnes, študentsko delo)"  ter odločitev glede službe, nadaljnjega šolanja sprejmeta z močnimi dvomi, me začneta sekirati, odvračati od željenega, do neskončnosti predstavljati pasti in vlivati strah.  Na kakšnih zabavah  sta me bremzala že samo, če sem se iz srca nasmejala in povedala kakšno normalno šalo. Začela sta mi očitati, češ kako se obnašam, da kakšne signale dajem moškim. Vsako potezo, ki ni imela nobene veze s seksualnostjo, sta ocenila kot seksualizirano in da jo bodo moški razumeli kot vabilo. In kako je danes, ko sem čisto mirna in zaprta vase v družbi: nasprotno, oče mi očita, da sem zabremzana, zategnjena in dolgočasna. Takšna sem tudi, kadar nisem s starši, saj sta me čisto zrobotizirala.

Na tak način manipulirata z mano. Bilo je še nekaj reči, ki jih zaradi morebitne prepoznanosti ne bom omenjala. Kar se tiče fizičnega nasilja, se nad mano ni izvajalo, saj je oče s tem prenehal, ko sem bila majhna. Se pa spomnim očetovega fizičnega napada na sestro, ko je bila noseča. Za odgovore se že vnaprej zahvaljujem.

[Slavka]

Lorika888, pozdravljena 

Ja, velikokrat se zgodi, da s(m)o otroci žrtve psihične ali fizične zlorabe tistih, ki naj bi nas čuvali, spodbujali in verjeli v nas, ko sami izgubimo upanje....torej, lastnih staršev. 

Tudi jaz žal poznam nasilje v družini, zato vem, da je v takem okolju izredno težko oz. nemogoče "normalno" funkcionirati. Še potem, ko sem se že odselila na svoje, sem namreč čutila posledice tega našega "družinskega" odnosa.

Seveda ti ne moreš spremniti staršev...lahko spremeniš pa svoj odnos do njih. Očitno sta tudi onadva nesrečna drug z drugim, kajti drugače bi težko premogla toliko zagrenjenosti in jeze do tebe in tvoje sestre.
Verjemi, da njuno označevanje tebe NIMA VEZE S TABO  , temveč z njima....

Morda ta čas, ko iščeš službo in se osamosvajaš, porabiš za to, da sama sebe prepričaš, da si OK in ne dopustiš, da te besede tvojih staršev pehajo v depresijo in željo po smrti. 

Na tak način manipulirata z mano. Bilo je še nekaj reči, ki jih zaradi morebitne prepoznanosti ne bom omenjala. Kar se tiče fizičnega nasilja, se nad mano ni izvajalo, saj je oče s tem prenehal, ko sem bila majhna

Ni SAMO fizično nasilje, nasilje...saj veš, da včasih besede in dejanja bolijo bolj od klofute.

Želim ti, da ti uspe čimprej zapustiti to nezdravo okolje, ter pričeti ustvarjati svoj svet...lep in miren, kot ga zaslužiš. 

[trzinka]

Morda ta čas, ko iščeš službo in se osamosvajaš, porabiš za to, da sama sebe prepričaš, da si OK in ne dopustiš, da te besede tvojih staršev pehajo v depresijo in željo po smrti. 

NI SAMO fizično nasilje, nasilje...saj veš, da včasih besede in dejanja bolijo bolj od klofute.

Želim ti, da ti uspe čimprej zapustiti to nezdravo okolje, ter pričeti ustvarjati svoj svet...lep in miren, kot ga zaslužiš. 

se podpišem , Lorika 

[tiranozaver]

Uf, me je kar zmrazilo, ko sem bral tvoje besede. Žal lahko rečem samo, da bo zares pomagala samo odselitev.

Kot je rekla Slavka, se ti splača delati na tem, da "njuno označevanje tebe NIMA VEZE S TABO, temveč z njima". Predstavljaj si na primer, da je njuno znašanje nad tabo podobno zveri, ki se je v gozdu ujela v past. Zver boli noga, ki je ukleščena v past, zato zver tuli, vsakega, ki pride zraven, napade, oblaja, pogrize. Zver se ne zaveda svojega početja, ampak v slepem besu nagonsko dela, kar pač dela.

Zato ti nisi nič kriva, ko fašeš od "zveri". Lahko si kvečjemu delno "odgovorna", če se preveč približaš zveri ali jo celo poskusiš prepričati, da naj te ne grize. Pač ne gre, vsaj v takem stanju "zveri" ne.

Imaš kakšne opcije, da si manj doma? Šport, druženje s prijatelji, knjižnica, čisto navaden sprehod, da si kakšen dan (ali noč) pri fantu ...

Pa še ena malenkost, ki sicer verjetno ne drži zate, ampak vseeno: včasih dobi otrok idejo, da bi bilo vse boljše, če bi le ustregel staršem ali pa jih psihološko izobrazil ali celo "terapevtiziral". To je ena izmed najbolj zgrešenih in neproduktivnih idej.

[lorika 888]

Zdravo!

Sem prebrala vsa pisma in vsem se zahvaljujem za spodbudne besede. Tiranozaver, da, v bistvu sem veliko zdoma (čez kratek čas me čaka pripravništvo, za katerega ne vem, ali bo plačano ali ne; najbrž ne bo). Veliko sem pri fantu, njegovi so sicer vredu, vendar - tisto ni moj dom, zato ves čas nočem biti tam. Čakam, da greva s fantom na svoje. Tako da mi na srečo ni treba biti ves čas doma. Prijateljev pa nimam (znancev, s katerimi se pozdravimo, in sošolk, s katerimi si samo pošiljamo seminarske, ne štejem pod prave prijatelje), ker se s tako zamorjeno noče nihče družiti (takšna je moja interpretacija), tudi sama ne želim zaradi svojih težav moriti družbe. Kaj pa vem, na področju prijateljstva mi nikoli ni zares uspelo (razen kratek čas na faksu, ko sem res bila polna življenja, vendar sem z večino izgubila stike). Razen na faksu me nikoli  ni nihče vabil na kakšne zabave, babje čveke in to ... to so drobne zadeve, na katerih se sprostiš in sem jih imela kratek čas priložnost izkusiti.

Prebrala sem ogromno literature na področju vpliva družine na posameznika in prišla do sklepa, da mi staršema ni treba odpustiti. Vem, da se ne bosta spremenila in to je to. Misliti moram na prihodnost. Nenazadnje pri teg letih primarna družina ni več tako pomembna - toda še vedno večidel živim z njima in ju moram prenašati, zato  mi njuno vedenje predstavlja problem. Sem pa se v preteklosti zares trudila, da bi jima ugodila, vendar tega že dolgo ne počnem več.

[lorika 888]

Res ne zdržim več, konec imam tega bednega, smotanega življenja, ki sta mi ga uničila starša. Zagotovo bom enkrat naredila samomor, samo pogum moram zbrati.

[Slavka]

Lorika 

Ne...samomor ni rešitev  ....svoje življenje lahko postaviš na novo, četudi sta ti ga tvoja starša uničila. Tudi meni moja nista naredila ravno usluge z njuno vzgojo, vendar sem se jaz odločila, da želim drugače....in tudi dokazala, da se da. 

Vsak se kdaj pa kdaj znajde v obdobju obupa...vendar vedi, da tudi taki dnevi minejo.

Bodi prijazna do sebe....imej se rada in črpaj iz te ljubezni moč za naprej.

En velik objem od mene 

[trzinka]

Res ne zdržim več, konec imam tega bednega, smotanega življenja, ki sta mi ga uničila starša. Zagotovo bom enkrat naredila samomor, samo pogum moram zbrati.

to ni rešitev

Vedno se da, v življenju, vztrajnost je poplačana. Res je žalostno, kar se ti je zgodilo, ampak ti moraš graditi na svoji prihodnosti, na sebi....Prepričana sem, da ti bo uspelo.
Glej, prve korake že delaš, tu na forumu Pridruži se še kakšni skupini za samopomoč, informacije dobiš na prvi strani društva Dam in na forumu. Spoznala boš ljudi in njihove zgodbe, nasveti in pogovor dobro denejo duši.

Ni vse tako črno, kot zgleda . Svetujem pa ti tudi obisk pri psihoterapevtu in psihiatru. Ni nič narobe s teboj, ampak čustva je fajn razpucati in si dušo olajšati

[Liber]

Res ne zdržim več, konec imam tega bednega, smotanega življenja, ki sta mi ga uničila starša. Zagotovo bom enkrat naredila samomor, samo pogum moram zbrati.

Dvakrat ga težko

No, šalo na stran. Ponavadi počakaš, da črne misli minejo in včasih še sam sebe presentiš s tem kako zelo se lahko spremeni čutenje. Pride volja, od nikoder takorekoč. Je pa res, da jaz tudi nimam poguma, kar je včasih pa plus 

[lorika 888]

Da se še malo oglasim,

končno imam razlog, da živim, in stvari se nekoliko urejajajo, tudi glede lastnega stanovanja. Še vedno pa sem zgrožena ob privoščljivosti, nevoščljivosti in zlobi nekaterih ljudi ... Ob njihovih besedah me preplavita taka jeza in bes, da si ne morem pomagati. A obstajajo kakšna zdravila za to? Živim namreč v manjšem mestu (v študijskih letih sem bila veliko v čisto drugačnem okolju veliko bolj srečna), tu se skoraj vsak vtika vate, poizveduje, vohlja o tebi, izmišljuje zgodbice ... s tabo se pogovorijo samo, ko jih matra firbec za stvari, ki jih ne brigajo,, ne bi pa bili tvoji prijatleji ali te povabili na kavo ... Pa saj takšnih niti nočem za prijatelje. Prav ne znajo skriti užitka in upa v besedah, ko ti rečejo (pa jim sploh ne razlagaš nič): "Saj tako ali tako ne boš nikoli dobila službe". Vem, da je to stavek, ki ga pogosto preposlušamo izobraženi mladi in da nisem edina, ampak prav opazim tisto privoščljivost, ki je ne morejo skriti. Ne vem, tega ne morem razumeti, saj sam nisem nikomur nikoli spodbijala tistega najmanjšega upanja in dobre volje, ki ga ima.

grrrr, prav izogibam se takšni družbi!!!!!

[moljka]

grrrr, prav izogibam se takšni družbi!!!!!

Edino prav   

[Suzy]

Lorika super,da si se oglasila in kakor pišeš,da se stvari urejajo tudi glede stanovanja....
Ja Slovenci smo izredno žlehtni narod,...sama zloba nas je,.... toda ne jemlji si vsega preveč k srcu,čeprav
vem,da je težko ignorirat nevoščljivost in ostale njihove vrline.
Jaz ti vsekakor želim vse dobro

[trzinka]

Lorika, dala bi ti nasvet....sploh se ne spuščaj v razgovore s takimi ljudmi...Vedno, ko te nekdo vpraša, kako si, reci, da nikoli bolje in pojdi naprej

[lorika 888]

Žal sem prehitro pomislila, da se bodo zadeve malo uredile (včasih sem še prevelik optimist). Namreč, čakati bom morala na nek razpis (o tem ne bi podrobneje govorila) nekaj mesecev. Prej se nisem mogla prijaviti, saj še nisem imela dokončane diplome - trudila sem se, po najboljših močeh, da sem jo dokončala, kakor hitro sem jo lahko. Lahko si mislite, kako mi (posebno mama, ki je, ko je to izvedela, ponorela) zdaj gnjavi dan za dnem in vzbuja občutek krivde, očita, zakaj nisem bila prej fertik, svojo paniko glede prihodnosti prenaša name ... Zdaj opazuje vsak moj gib in iz vsakega naredi slona - kot, da bo to pogubno za mojo prihodnost (na primer, če samo grem na sprehod, mi naprej vrže, da bi bilo bolje se ukvarjati s prihodnostjo) Ne znam opisati, kako grozno se počutim ob tem in koliko psihične energije mi to pobere. Imam ideje, kako situacijo rešiti, pa še teh nimam moči razrešiti.

Skratka, res sem v začaranem krogu. Ne morem v službo, ne morem priti do svojih dohodkov, ne morem se odseliti in zaživeti v miru ...

[martinca]

Lorika, skoda tvoja zivcev, ce pa je tako, pa se mami redno fizicno izogibaj, ker manj kot te vidi, manj krivic ti bo povzrocala. Resno. Vec miru bos imela. Naj se navadi na mir vsake od vaju.

[dusica]

Lorika,

najprej bi te vprašala, če si se kdaj odkrito o vseh tvojih občutkih pogovorila s tvojimi starši, predsvem s tvojim očetom? Če, bi se morali zavedati posledic, ki jih puščajo na tvojem psiho-fizičnem počutju in prenehati, mar ne?

Kot drugo: v najslabšem primeru, če je oče še naprej, tako "vztrajen", ga prijaviš Socialni ustanovi, ker je takšno dejanje/obnašanje nezakonito oz. morda ti bo v tem primeru, sama sociala (no, upam...) odstopila kakšno drugo bivališče...

Kaj pa drugo sorodniki - imaš še kakšno oporo?

Upam, da se vse čim prej uredi..ti pa zaupaj vase in bodi potrpežljiva!


                                     Dušica

[lorika 888]

Pozdravljena, dušica.

S starši sem se o tem velikokrat skušala pogovoriti, pa se imata za najboljša starša na svetu, ki hočeta samo dobro. Nikoli ju nisem mogla prepričati, da ne delata dobro, in ju najbrž nikoli ne bi. Tako da se ne trudim več s tem. NA sorodnike ali kogarkoli drugega nočem računati, sama se želim izvleči iz tega duševnega pekla.

Gre se mi samo za to, da grem čimprej na svoje  - takrat bo moje življenje srečno in mirno, brez kemije (AD). Živeti na svojem - to bo najboljše zdravilo, ki sem ga začasno že izkusila. Do pripravništva pa si iščem delo, vendar slabo kaže, čeprav si na smrt močno želim delati in sem za to zelo motivirana. Prijavljala pa očeta ne bi. Zanimam se tudi za razne tečaje, ki bi doprinesli k mojemu življenjepisu, vendar povečini vsi ogromno stanejo. Z veseljem bi tudi odšla na delo v tujino, vendar so povsod neke prepreke.

Samo, da čimprej odidem.

[mina]

... Ob njihovih besedah me preplavita taka jeza in bes, da si ne morem pomagati. A obstajajo kakšna zdravila za to? Živim namreč v manjšem mestu (v študijskih letih sem bila veliko v čisto drugačnem okolju veliko bolj srečna), tu se skoraj vsak vtika vate, poizveduje, vohlja o tebi, izmišljuje zgodbice ... s tabo se pogovorijo samo, ko jih matra firbec za stvari, ki jih ne brigajo,, ne bi pa bili tvoji prijatleji ali te povabili na kavo ...

Tipična slovenska folklora.
Ampak, odmisli. Niso vredni ne tvojega razmišljanja o njihovih opazkah, ne tvoje slabe volje. Mene, ko kdo tako ogovori, sprašuje iz golega firbca ali privoščljivosti, odpravim s kako veliko lažjo ali pretiravanjem. Tako da se že od daleč vidi, kaj sem mislila. Pa je mir. 

[Suzy]

Lorika kako kaj?

[Pikicaaa]

ojla, tale tvoj post je tako podoben mojim izkušnjam doma, sicer je že dolgo tega in so se stvari umirile, pa kadarkoli  se vrnem na obisk je spet isto. Nemoreš dopovedat in zaupat nič. No kasneje se je izkazalo, da se jim da zaupat. Pač prideš do točke, ki to pač moreš narest, se jim zaupat in jih prisilit, da te poslušajo. Borba je bila huda amapk sem dosegla, da smo se prič v lajfu odkrito pogovoril in da sem za par minut začutila tisto resnično ljubezen. Dva dni so bili razumevajoči potem spet isto. Potem sem jim spet povedala svoje in spet so se počutili krive, da kaj so oni naredili narobe. No jz jih razumem. Pač nerazumejo kaj se dogaja z mano...jim oprostim...
Ti, če hočeš iti stran pejdi, naredi si svoj lajf, postavi se na lastne noge in zaživi življenje, samo če imaš kakršne koli probleme jih razčisti zdej s komerkoli že moreš, ker če se bodo tvoji problemi stopnjevali bo samo še hujše. Delaj tisto kar si želiš in težave rešuj sproti. Določene stvari ti lahko tako uničijo psiho...
In točno tako tudi jaz nisem hotela AD-jev, vse po naravni poti bla bla bla in mi je zneslo....do sedaj... pridejo trenutki v življenju, ko se ti tisto NIKOLI ne reci NIKOLI izkaže kot zaresno  in  jaz sem jih dobesedno letela iskat!