Živijo,
sem študent in sem star 21 let. V predelu trebuha čitim ostro bolečino, kar je najbrž rezultat stresa in napetosti.Ta bolečina me opominja, da moram nekaj drastično spremenit v svojem življenju.Včasih jo moram prenašati več kot pol dneva, včasih pa sem cel dan v redu (ko sem s prijatelji) Ves čas se sprašujem kako se ju znebiti. Logično je, da z druženjem in razdajanjem sebe drugim. Vem, da dobiš toliko kot daš. Ljudem pa lahko daš največ, če jih razumeš, če si razbremenjen in ne izžarevaš negativne energije. Seveda ljudje to začutijo. Rad bi bil človek, ki ljudi, ki mi nekaj pomenijo, dvigne, jih razveseljuje. Rad pa bi jih predvsem razumel. Ne pravim, da mi ni popolnoma nič jasno na tem svetu, ampak pravim, da sem zaradi napetosti oddaljen in nekako "nekje drugje". V svojem svetu, ker so moje misli preokopirane s to bolečino.
V boju proti tej nenehni zgagi v mojem trebuhu (ki jo generirajo negativne misli) sem se razdelil na dva dela : na temno stran in na svetlo. Moja temen Jaz razmišlja drugače kot svetel. Temen jaz obravnava probleme kot brezizhodne in pretragične. Razmišlja le o posledicah problemov in jih premleva v nelogičnem zaporedju misli. Misli so neurejene (v možganih vlada zmeda), njihov učinek pa je destruktiven. Držijo me v preteklosti, v sedanjosti pa sodelujejo le deloma. Kar posledično privede do polprisotnosti v okolju. Zaradi tega ga ne čutim. Zato ne čutim življenja. Zato ne živim življenja. To pripelje do ohlapnih medosebnih odnosov, slabih rezultatov v šoli, nezadovoljstva s samim sabo. Preprosto odvzeta mi je bila moč, da bi se ljudje ob meni počutili dobro. Premalo dam in premalo dobim.
Svetel Jaz pa je diametralno nasprotje temnemu Jazu. Ko se je v življenju prisiljen ustaviti pred oviro, se je ne ustraši. Preuči jo mirno in jo pričakuje. Ve, da ni ne prva in ne zadnja. Pomeni mu izziv. Skuša si urediti misli, zato pa si vzame dovolj časa. Ravno toliko kot ga potebuje. Zaveda se, da če bo neučakan, ne bo uspel. Ko so misli urejene, ve, da se mu bo pojavila rešitev. Sploh ni pomembno, če je optimalna ali najboljša, dovolj je že, ker se je usmeril v reševanje problema. Če se izkaže za napačno, bo ta rešitev vseeno dovolj pravilna, da ga bo usmerila do naslednje, potencialno pravilne rešitve. In tako naprej. Torej potrebna je vztrajnost.
Danes sem se odločil, da svoj problem izrazim. Povedal sem svojem bratu in staršem. Ko sem se odločeval, če naj povem ali ne, me je bilo strah odziva. Vendar sem kmalu sprevidel, da nimam izbire. In sem poskusil. Ko sem vse razložil, sem takoj občutil olajšanje. Na srečo so me vsi razumeli. Brat mi je celo priznal, da je ne tako dolgo nazaj čutil popolnoma isto (rekel mi je, da bom moral sprejeti dejstvo, da se bom moral boriti vsak dan posebej in da trpljenja v celoti seveda še ne bo konec). In videl sem, kakšno moč ima iskrenost. Moj zaradi tesnobe skrajšan vid (ko čutim bolečino, je tako, kot da bi moje možgane omejevala miselna šlatlica, ki je osredotočena samo na bolečino, širše pa ne gre), se je zaradi iskrenosti in poguma malo razširil. Ne pravim, da je borbe konec (se šele začenja), ampak, da je najbolj pomemben prvi korak. Pa čeprav je na prvi pogled majhen. Ker s trudom in željo napreduješ in delaš te majhne korake, sproti dobivaš energijo, ki ti da moč za naslednjega. Omeniti moram tudi, da sem spoznal, da nisem sam. Vsi imajo večje ali manjše težave. Po mojem mnenju vsi čutijo enako intenziteto bolečine s podobnimi problemi. Le vzroki se malo razlikujejo. Enake probleme lahko ima tako revež kot multimilijonar. Človek obogati, ima ogromno denarja in navzven deluje kot popoln človek. Če zaradi nekega razloga postane anksiozen, bo čutil enako bolečino kot jaz, ki sem študent in praktično brez denarja. Vsi smo ne glede na dohodek na istem in to me pomirja (čudno?).
Zelo sem vesel, da sem naletel na ta blog. Kljub temu, da sedaj ko tole pišem, pišem v dokaj dobri volji
, vem da bom moral močno podpret mojega svetlega Jaza in premagat idiota, ki sem ga imenoval temen Jaz. Vem, da bom moral danes zaspati z pozitivnimi mislimi, da se bom jutri z enakimi zbudil in z njimi tudi nadaljeval. Torej narediti vse v to smer (dnevna borba). Vem tudi, da mi bo prav prišla vsak pomoč, ki jo lahko dobim. Zato sem se obrnil na Vas. Za vse predloge, konstruktivne komentarje, rešitve, usmeritve, vspodbude se vam vsem zahvaljujem. In za konec Vam obljubljam, da bom enako storil tudi jaz.
