še moj prispevek v mozaik zgodb

[Nefertari]

Verjetno se je vse skupaj začelo že v srednji šoli, ko sem imela popravce z matematike, se počutila ničvredno, neumno, najslabšo v razredu. Ko sem prišla domov sem najraje zaspala, da sem pozabila na vso bolečino. Začetek fakultete je bil obetaven, ker sem bila sprejeta na želeno smer, potem sem spoznala fanta, ki je moj pekel odprl še enkrat, tokrat hujše in dolgotrajnejše. Zaradi njegove želje po spolnosti in ker me je res bolelo, sem odšla na operacijo himena zato, da bi mu ustregla. Po tem sem dobila hud kontaktni ekcem, po enem letu in pol pa sva šla na srečo narazen. Začeli so se panični napadi, hitro razbijanje srca in nihanje razpoloženja. Kljub temu sem nekako lahko opravljala študentsko delo in študirala, nakar sem se v nekem obdobju zlomila in nisem imela več koncentracije, odlašala sem z izpiti, ker sem se jih neskončno bala.Svoje so dodale tudi težave v službi, ker sem res ogromno delala v upanju, da me kdo opazi in mi ponudi priložnost po stopničko višjem delu, vendar sem ostajala na istem, priložnosti pa so odhajale k mlajšim,...jaz pa sem dolgo upala in poprijela za vsako delo in težko rekla ne. Po nesrečni epizodi s študentskim stanovanjem sem po šestih letih bivanja v kraju študija odšla k staršem in se vozila na delo, ker sem še vedno upala na priložnost, ki je ni bilo. Po osmih mesecih sem to opustila in ostala doma. Spopadam se z depresijo, hodim k psihoterapevtu že dve leti in jemljem eglonyl. Občasno se mi pojavljajo misli o samomoru, težko prebolevam stvari, ki so se mi dogodile, sprašujem se zakaj ravno jaz in ne vidim rešitve. Lomi se mi tudi pri izpitih, nekatere grem delat že četrtič. (čeravno je uspeh v tem času, da sploh grem do izpita)V časih, ko se je moja prva epizoda trpljenja iz prehoda s srednje šole končala, sem naredila vse v prvo in to zelo suvereno.Pred meseci sem morala zamenjati še temo za diplomo. Od nekdaj zelo uspešne študentke sem postala polž in narobe mi gre vse, česar se lotim. Ogromno mojih sošolcev je že končalo študij, jaz pa pri 27-ih letih še kar študiram. Pred sabo sem imela kar nekaj ambicioznih ciljev, ki pa mi vzporedno z depresijo polzijo z rok in se mi odmikajo. Veliko časa med dnevom namenjam razmišljanju, včasih se zvijem v dve gubi, ker me duša tako boli, da nisem sposobna nič. Velikokrat še vedno zaspim, ker takrat bolečine ne čutim, komaj se spravim na zrak, čeprav vem, da mi gibanje koristi.
Psihoterapija mi je pomagala, da sem se dvignila iz najhujšega, čeprav se občasno še vedno pojavljajo zgoraj navedene težave, vendar je veliko več sončnih dni, kot jih je bilo včasih. Odprla mi je oči za marsikaj.V tem času sem se začela bolj ukvarjati z nezavednim delom človeka in življenja, potovanjem duš, meditacijo in spoznavanjem sebe. Na srečo sem spoznala fanta, ki razume moje težave in mi stoji ob strani, ne sili me v spolnost, ker razume, da imam zmanjšan libido. Občasno se tega sramujem, vendar upam, da bo minilo in bom lahko živela normalno. Mojim težavam se je pridružil tudi sram pred prijatelji, ker poskušam skrivati kaj je z mano in nočem razlagati razlogov za moj dolgotrajen študij in bivanje doma. Prijatelji s katerimi sem skupaj študirala, delala, so sedaj uspešni, jaz pa sem padla v tako globoko brezno.Stisko poglablja tudi prijavljenost na zavodu za zaposlovanje in socialni. Starši me na srečo razumejo in imajo zdrav uvid v to, kar se dogaja z menoj, vendar si želim, da bi se čimprej osamosvojila. Rada bi normalno zaživela, izpolnila svoje želje, se zaposlila, prispevala dobro k človeštvu ter si ustvarila družino.

[Arwen]

Mojim težavam se je pridružil tudi sram pred prijatelji, ker poskušam skrivati kaj je z mano in nočem razlagati razlogov za moj dolgotrajen študij in bivanje doma. Prijatelji s katerimi sem skupaj študirala,

kje pa pišem da je treba razlagat?

Poleg potovanja duš in meditacije priporočam še http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

[Derrek]

Upam da se bojo stvari zate uredile !

[Nefertari]

Hvala Arwen, hvala Derrek!

kje pa pišem da je treba razlagat? Arwen, o nečem se je treba pogovarjati oz. ljudje sami vprašajo kako stojijo stvari. Ne maram lagati, ponavadi se zvijem v dve gubi in nekako povem resnico.

Danes je bil spet eden tistih dni, ko sem bila na tleh. Vsak korak je bil muka, vsako delo težava, ko sem se vmes morala usesti in dvakrat globoko vdihniti. Poskušam skrivati pred domačimi, da ne vidijo kako hudo je v resnici. Vesela sem, da sem odkrila tale forum, kajti ugotavljam, da še zdaleč nisem sama.
Otopelost čustev se mi poraja na dnevnem redu, včasih sploh ne vem, če še kaj čutim do svojega fanta, do okolice, ker sem tako popolnoma otopela, da vse delam avtomatično.Zjutraj vstanem, jem, poskušam se koncentrirati na učenje, skuham kosilo, učenje wannabe, večer,..tako dan za dnem. Živim zato, da minevajo dnevi, ki jih pravzaprav ne maram in ne vem kako dolgo bom še lahko to prenašala. Posledično mi je vseeno tudi zase, prepričana sem, da sem ničvredna, da si ne zaslužim uspeha in potrditve. Žal se mi to zrcali tudi v življenju in posledica je še hujši začaran krog. Dvigovanje iz tega pa je težko in vem, dolgotrajno.

[Derrek]

Razmisljaj pozitivno:) .. zdravila ki jih jemljes ti odgovarjajo?.. obstajajo namrec tudi boljsi antidepresivi kot jih jemljes po katerih se boljse pocutis.. obstaja izhod iz teh tezav. upam vse dobro zate..

[Arwen]

tiskarski škrat

kje pa piše, da je treba razlagat? 

Ne maram lagati,

saj ni treba lagat! poveš pač tisto, kar se ti zdi primerno, o ostalem si pa tiho; nikomur nisi dolžna polagat računov, to je vse.


p.s.

priporočam skupino za samopomoč, razne delavnice ipd

[Nefertari]

Danes je bil spet eden tistih črnih dni, ki so sicer redkejši kot včasih, ampak so. Zjutraj dolgo nisem mogla vstati iz postelje, malo je manjkalo pa bi preležala cel dan.Misli so bile nejasne, črne, zbegane in uničevalne. Pomislila sem na samomor ipd.Ne, da bi ga zares hotela storiti, ker zato nisem dovolj pogumna, ampak ne vidim izhoda in takrat se začnem poigravati s to mislijo. Ugotavljam,da takrat, ko deluje depresija se obnašam čisto drugače, škodljivo do sebe in nemalokrat do drugih.Postanem drug človek in ne prepoznam niti sebe. Sprašujem se, kdaj, le kdaj bo tega konec. Komaj sem se prisilila, da sem vzela zdravila in šele po tistem sem se začela počutiti bolje.
Vmes sem že mislila, da sem z depresijo zaključila pa vendar, ko sem imela težave z izpitom, morala sem se soočiti z zavodom za zaposlovanje in socialno, me je spet obiskala.
Kako se pa vi spopadate s takšnimi in podobnimi dnevi?

[krasendan]

Če gre le za dan ali dva...potem samo zdržiš. Če se vleče več dni, se pa mal posvetujem...s prijatelji ali strokovnjakom...kaj zase nardiš...in počasi lezeš naprej! December je že sam po sebi težek, tak da bodi prizanesljiva do sebe!

 

[Nefertari]

Najhuje je, ko te zagrabi ponovno depresija. Ko komaj vstaneš iz postelje, ne moreš jesti, komaj spiješ malo kave in nekaj čaja..vsaj za občutek, da si nekaj zlil vase. Grabi me ponovno že skoraj cel teden. Začelo se je prejšnji vikend s praznino, nekoncentracijo in se stopnjevalo do današnjega dne. V ponedeljek sem hotela na izpit, vendar sem se skoraj cel teden počasi potapljala v brezno depresije in moje znanje je na nuli, tako da sem se lahko samo odjavila. Kako naj ponovno razložim staršem? Kako naj se spet soočim sama s seboj, z neuspehom, s prestavljanjem. Pri naslednjem izpitu imam zagotovljeno pomoč fanta, ker ve kako je z menoj, poleg tega pa ga grem že delat četrtič. V moji glavi je zmeda, bolečina, praznina in velika tesnoba. Kdaj bo konec tega? Jemlje mi kvaliteto življenja, zavira pri mojih življenjskih željah že nekaj let. Nič sem, doma vztrajam iz dneva v dan, se borim sama s sabo in z življenjem. Včasih sem bila uspešna, službo in študij sem kombinirala brez težav, potem pa se je začelo poglabljati in nisem zmogla ne enega ne drugega. Ostala in pristala sem doma, stran od mesta študija, prijateljev, nekako pozabljena in tudi ne počutim se ravno, da bi bila komurkoli potreba s svojim znanjem in rokami. Pomagajte mi, ker se težko borim iz dneva v dan.

[Betka]

Nefertari, pozdravljena.

Sočustvujem s tvojo stisko in upam, da se ti počutje popravi. Je kakšna stvar, ki jo sicer rada počneš in bi ti pomagala, da se razvedriš?

Kako pa je z zdravili, jih redno jemlješ? Še hodiš na psihoterapijo?

Drži se .

[Juliette]

Kaj pa se je zgodilo takrat, Nefertari, da se je začelo sesuvati, da nisi zmogla več, da si se začela umikati iz vsega? Razumem, da depresija, a kaj jo je sprožilo? Veš že kaj o tem?

[Nefertari]

Redno jemljem eglonyl, 4 tablete na dan in zvečine mi pomaga. Sicer sem razmišljala, da bi svojo zdravnico prosila za kakšne močnejše tablete, ker se tega res, res hočem znebiti in normalno zaživeti. Ne prenesem več zmerjanja v samogovorih, samoobtoževanja, premalo samospoštovanja in občutka ničvrednosti.
Ja, približno vem, kaj je sprožilo depresijo oz. mislim, da imam težave s samozavestjo že odkar pomnim, ampak tisti kamenček, ki je to sprožil na hujše je bil pred približno šestimi leti, ko me je bivši fant silili k spolnim odnosom in ker nikakor nisva mogla občevati, sem se na njegovo pobudo odločila za operacijo himena. Ker je bila to bolj kot ne neprostovoljna odločitev, sem se pod temi pritiski sesula,  sploh, ker potem ni bilo nič boljše. Od takrat naprej se je začel živi pekel. Pomoč sem poiskala pred dvema letoma in od takrat redno obiskujem psihoterapijo. Vse kar je, si želim ven iz tega pekla. Vesela sem, da sem našla ta forum, kajti tako vem, da nisem sama v tem in da nas je več takšnih. Iz dna duše me je sram, ker pri 27-ih še nimam diplome. Manjkajo mi še trije izpiti in diploma. Sram me je, ker sem doma, počutim se izključeno, in rada bi se počutila koristno ter sprejeto. Verjetno veliko ljudi misli, da gre za lenobo, vendar si želim delati, poskušam delati, se trudim in občasno mi uspeva, vendar ko pridejo depresivne epizode je vsega konec in počutim se kot na začetku. Upam, da me razumete, ker s svojimi prijatelji o tem ne morem govoriti in težko izrazim te misli in počutje. Hvala vam, ker ste, ker prebirate in odgovarjate
Ne morete si misliti, kako si želim ven iz tega in sem pripravljena storiti čisto vse. Prosim, potrebujem pomoč. V meni vse kriči po pomoči.

[Betka]

Ker si v stiski bi se morda poskušala čim prej posvetovati z zdravnico. Ali imaš možnost?
Tvoje misli o nesposobnosti so posledica depresije in seveda niso realne. Skušaj se čim manj primerjati z drugimi in njihovimi dosežk. Ti imaš svojo življenjsko zgodbo in ne gre gledati samo na končne rezultate.

Vse dobro!

[migvel]

 Odlocila si se za studij, sama ves da zahteva veliko truda in odrekanja,ostali so ti trije izpiti in diploma.
 To je pohvalno in zmogla bos tud to. Drugo pa so custva, ki v tem trenutku niso realna " ne cutis se sprejeto"
 Tega  se ucimo... nekateri s tem nimajo problemov... veliko sprejmejo in veliko dajo.

 Uspela boš!

[Nefertari]

Hvala! Trudim se po najboljših močeh. Vem, da je vse to posledica depresije. Ima pa človek svoje 'ups and downs'. Odvisno od dneva. V mislih štejem korak za korakom, da zjutraj vstanem, se oblečem in delujem čez cel dan. Ne dovolim si preveč brezdelja, ampak se vseskozi motim z delom. Zadnjih nekaj dni mi to spet uspeva.

[Arwen]

Verjetno se je vse skupaj začelo že v srednji šoli, ko sem imela popravce z matematike, se počutila ničvredno, neumno, najslabšo v razredu.

in od kje tako počutje? dvomim, da samo zaradi popravca...

[Nefertari]

Ne, verjetno ni bilo samo zaradi popravca...mislim, da je bilo zaradi celotnega vzdušja doma. Predvsem stari starši, ker živimo skupaj so me že od otroštva navadili, da če izpolnem njihova pričakovanja, potem sem najbolj priden in ah in sploh otrok, če pa ne naredim kaj tako kot so si zamislili, pa niso z mano govorili, bila sem najslabše možno bitje ever in potem sem dobesedno klečeplazila in se opravičevala. Ker mi je njuno priznanje ogromno pomenilo, sem se odvadila poslušati sebe in delala vse, da bi bila všečna. Mislim, da me je to kasneje zelo zaznamovalo v življenju, ker sem se vedno trudila ustreči drugim in ne sebi...nisem znala poslušati sebe in svojih potreb, ampak sem vedno gledala na to, kaj bodo rekli drugi...ker sem bila tako vzgojena, da moram pokazati dobro zunanjo sliko...Doma smo živeli zelo izolirano, skoraj nobenih obiskov, nobenih prijateljev...ko sem prišla v stik s širšim okoljem, od vrtca naprej sem imela težave z izražanjem sebe, vsak ki je imel 5 min časa se je lahko obregnil vame, nisem se znala postaviti zase in sem imela res hude težave, ker so lahko počeli z menoj, kar so hoteli, navadila sem se ustreči pričakovanjem drugih. In potem sem se zlomila,... Ko danes gledam nazaj, vidim, da sem samo poustvarila okolje in situacije, ki sem jih doživljala doma in da se to vleče še do dandanes. Nekaj v meni rabi občutek nezmožnosti, nemoči...ki na koncu z nekim opravičevanjem, uspehom, pripelje do željenega zadovoljstva priznanja. Če pomisliš, da se mi je podobna situacija s starimi starši zgodila pred dvema dnevoma...ker nisem izpolnila njunih želja smo sedaj spet skregani. Na dan, ko se je situacija zgodila, sem bila popolnoma na tleh...po dveh dneh je situacija takšna, da spet ne govorita z menoj...in vemo kaj sledi..opravičevanje ipd. Pa sem stara 27 let. Dejstvo je tudi, da nimam lastnih dohodkov, nič lastnega...in da to očitno pri njih še povečuje občutek, da sem ''njihova'' ker brez njih tako ali tako ne morem nič.

[Arwen]

. Predvsem stari starši, ker živimo skupaj so me že od otroštva navadili, da če izpolnem njihova pričakovanja, potem sem najbolj priden in ah in sploh otrok, če pa ne naredim kaj tako kot so si zamislili, pa niso z mano govorili, bila sem najslabše možno bitje ever in potem sem dobesedno klečeplazila in se opravičevala.

eeee... kje so pa starši bili?

  Ker mi je njuno priznanje ogromno pomenilo

kako to?

[Nefertari]

Moji starši, predvsem moj oče, ki je njun sin, niso bili zmožni narediti reza in se osamosvojiti, iti na svoje, čeprav je bilo kar nekaj možnosti, vendar sta njegova starša vse uspešno preprečila. Nikoli se ni znal postaviti niti zase, kaj šele zame. Ni znal narediti reza, da ima sedaj svojo družino, ampak še vedno ko pride iz službe gre najprej k staršem, kjer nekaj poje, čeprav ga potem pri nas čakamo z večerjo zjutraj ga čaka čaj, čeprav ga ima seveda tudi pri nas.
 Njuno priznanje mi je ogromno pomenilo, ker sem kot otrok večino časa preživljala pri njima, ko so bili starši v službi in je bil to ves svet, ki sem ga poznala. Do časa ko sem šla v malo šolo, se nisem družila z drugimi, razen z bratranci. V vrtec me nista pustila...moji starši pa niso imeli dovolj moči, da bi se uprli.