Ravno sem prišla domov. S čakalnici sem skoraj padla skupaj, v ordinaciji pa sem se samo sesedla in začela jokat. Ne vem, kdaj sem nazadnje kar tako jokala pred drugimi. Ni se dalo ustavit. Nisem šla sama, mama je šla z mano, in zdravnik je samo poslušal... in rekel, da je treba takoj in resno ukrepat. Dobila sem zdravila, dobila sem napotnico in še več - sploh mi ni treba do psihiatra, ker ga bo on poklical in vse razložil in se dogovoril, ker je rekel, da mi ne on sam, ne psihiater sam in ne psiholog sam ne bo mogel pomagat, ker se je predolgo zavleklo in sem pregloboko - ampak da bodo oni trije sodelovali, pa še jaz, in moj mož mora držat z mano, ker smo mi trije z otrokom osnovna celica, potem pa bo šlo. Jutri popoldne moram samo poklicat osebnega zdravnika, da mi pove, kako se bo dogovoril s psihiatrom.
Zdaj se moram pa zbrat, da posesam stanovanje.
Moram pa priznat. Če tu na forumu in na skupini ne bi dobila take podpore in vzpodbude, ne bi šla. Pa ne mislim, da so vsi okoli mene, moji domači, slabi in me nikoli nič ne podpirajo. Le v takih situacijah včasih oni težje razumejo, včasih jaz težko sprejmem... in potrebujem pomoč od zunaj. Hvala vam za to. Upam, da je to po več kot dveh letih začetek konca mojega pekla.
