Premagal sem depresijo

[Iluminator]

Iluminator, prav je, da si prišel povedat kaj ti je pomagalo Ampak nekatere stvari so dokazane, morda tebi niso pomagale, ostalim pač so.

Katere stvari so dokazane?Jaz sem zasledil članek v časopisu ko so delali preizkus na dveh skupinah ljudi z depresijo.Prvim so dali pravi AD drugim pa samo obliko istih tablet vendar brez kakršnega učinka in je bil rezultat pri prvih podoben kot pri drugih.

Pa še ena zanimiva ki jo je ušpičil pred leti en fantič iz naših koncev.Trip verjetno veste kaj je(za vse ki ne veste vam pa povem da je halucinogena droga ki ki ima videz kot majhen papirček v obliki kvadratka ponavadi pa je še potiskan z raznoraznimi simboli).No pa je ta fantiček naletel na letake ki so imeli natisnjene podobne simbole in ravnoprave velikosti.Pa jih nastriže na koščke in jih da dvema svojima
prijateljema ki sta mislila da so pravi.Drugi dan sta mu poročala da ju je pošteno zadelo vendar se jima je samo smejal in jima povedal da jima je dal navadne kartončke.
Ja tisti pregovor res drži da je vse v glavi.

[buljo13]

edino se strinjam da je vse v glavi....

[sopotnica]

Z zanimanjem sem prebrala tvoj prispevek, iluminator -  in me je spomnil na to, da smo ljudje res unikati. Strinjam se s tabo glede AD - ni nujno, da vsakemu pomagajo, sploh pa ne že na začetku - a dejstvo je, da so najbolj široko uporabljana in učinkovita zdravila in pri veliko posameznikih preprečijo samomor in druge bolezni. Če namreč depresija traja predolgo, to lahko povzroči druge fizične bolezni.
Podpiram pa tudi stališče, da če nekdo ugotovi, da mu prav nič ne pomagajo, ampak mu stanje še poslabšajo, ima vso pravico, da išče alternativo in tisto pač, kar mu pomaga. Določen procent ljudi ( verjetno malo manjši) bo pač posegel po tovrstni rešitvi.
Sem laik, a ob opisu, kako si se odzival na tablete, pa sem dobila vtis, da nisi bil v depresiji, ampak v neke sorte psihozi - tudi glede na to, da se po 30 km kolesarjenja nisi spotil in nisi občutil utrujenosti, pa da nisi mogel spati....Tudi ves potek tvojega samozdravljenja kaže na to, da tvoje stanje ni bila depresija, saj bi sicer ne zmogel vseh naštetih korakov in to s takim uspešnim izidom, kot ga opisuješ ...
Ni čudno, da si dregnil v osje gnezdo nekaterih uporabnikov, ki so v resnici bili in so še v depresiji , ki jo pač več ali manj uspešno zdravijo z AD, z druženjem in s humorjem. In seveda si izmenjujejo tudi informacije o vsakdanjih tegobah, ki jih prinašajo stranski učinki AD. Ti pa hočeš vse skupaj prikazati kot larifari in reklamo za farmacevtska podjetja ...
Pozitiven učinek tvoje objave bo morda v tem, da se bo kdo zamislil nad količino zaužitih tablet in se bo morda potrudil kaj zmanjšati in nadomestiti s tekom in telovadbo. In da bo posegel po dokazano bolj zdravi hrani.
 

[Ventilator]

edino se strinjam da je vse v glavi....

ne, ni. depresija je lahko tudi simptom telesnih bolezni. so že eni na forumu poročali o tem, kako so bili utrujeni itd. in so šli k zdravniku ta pa jim je takoj ponudil ad-je - ko pa so zahtevali navaden pregled krvi se je izkazalo, da so slabokrvni. pa še milijon takih primerov je ...

[Nefertari]

Bravo Iluminator! Prav vesela sem bila, ko sem prebrala tvojo zgodbo. Mislim, da si ubral prave strune za rešitev iz krize. Tudi sama vse to vem, ampak najtežje se je spraviti k zadevam, sploh ko si 'deep down' in se najraje človek zvije v klobčič in pestuje bolečino. Zato je toliko bolje prebrati, da je nekomu dejansko uspelo in da je našel srčiko vseh težav: biti zvest samemu sebi 

[Iluminator]

Z zanimanjem sem prebrala tvoj prispevek, iluminator -  in me je spomnil na to, da smo ljudje res unikati. Strinjam se s tabo glede AD - ni nujno, da vsakemu pomagajo, sploh pa ne že na začetku - a dejstvo je, da so najbolj široko uporabljana in učinkovita zdravila in pri veliko posameznikih preprečijo samomor in druge bolezni. Če namreč depresija traja predolgo, to lahko povzroči druge fizične bolezni.
Podpiram pa tudi stališče, da če nekdo ugotovi, da mu prav nič ne pomagajo, ampak mu stanje še poslabšajo, ima vso pravico, da išče alternativo in tisto pač, kar mu pomaga. Določen procent ljudi ( verjetno malo manjši) bo pač posegel po tovrstni rešitvi.
Sem laik, a ob opisu, kako si se odzival na tablete, pa sem dobila vtis, da nisi bil v depresiji, ampak v neke sorte psihozi - tudi glede na to, da se po 30 km kolesarjenja nisi spotil in nisi občutil utrujenosti, pa da nisi mogel spati....Tudi ves potek tvojega samozdravljenja kaže na to, da tvoje stanje ni bila depresija, saj bi sicer ne zmogel vseh naštetih korakov in to s takim uspešnim izidom, kot ga opisuješ ...
Ni čudno, da si dregnil v osje gnezdo nekaterih uporabnikov, ki so v resnici bili in so še v depresiji , ki jo pač več ali manj uspešno zdravijo z AD, z druženjem in s humorjem. In seveda si izmenjujejo tudi informacije o vsakdanjih tegobah, ki jih prinašajo stranski učinki AD. Ti pa hočeš vse skupaj prikazati kot larifari in reklamo za farmacevtska podjetja ...
Pozitiven učinek tvoje objave bo morda v tem, da se bo kdo zamislil nad količino zaužitih tablet in se bo morda potrudil kaj zmanjšati in nadomestiti s tekom in telovadbo. In da bo posegel po dokazano bolj zdravi hrani.
 

Ja jz tud upam da bo vsaj kdo poizkusil še kaj bolj naravnega kot so AD-ji ,sj jaz tudi nisem kr skenslal AD-jev ampak sem postopoma delal spremembe ki tudi zdravim ljudem ne morejo škoditi.

[Iluminator]

edino se strinjam da je vse v glavi....

ne, ni. depresija je lahko tudi simptom telesnih bolezni. so že eni na forumu poročali o tem, kako so bili utrujeni itd. in so šli k zdravniku ta pa jim je takoj ponudil ad-je - ko pa so zahtevali navaden pregled krvi se je izkazalo, da so slabokrvni. pa še milijon takih primerov je ...

Vse te preglede sem dal čez pa ni bilo ničesar kar bi nakazovalo na telesno bolezen.Mislim pa da je vsaka bolezen alarm da je potrebno narediti določene spremembe.   

[Iluminator]

Bravo Iluminator! Prav vesela sem bila, ko sem prebrala tvojo zgodbo. Mislim, da si ubral prave strune za rešitev iz krize. Tudi sama vse to vem, ampak najtežje se je spraviti k zadevam, sploh ko si 'deep down' in se najraje človek zvije v klobčič in pestuje bolečino. Zato je toliko bolje prebrati, da je nekomu dejansko uspelo in da je našel srčiko vseh težav: biti zvest samemu sebi 

[epocace]

Iluminator, super, da ti je uspelo in, da se zdaj počutis ozdravljenega. Verjamem ti.
Sam sem storil to kar si ti in še mnogo več a sta mi obe bolezni ostali (depresija in rak),
Kljub vsem mojim korakom je šlo moje življenje strmo navzdol. Nikogar nočem nič
prepričevati, dejstvo je, da smo si različni. Že pri tabletah vidiš, da enemu določene tablete
pomagajo medtem ko drugemu ne ali celo škodijo. Tovrstne bolezni zahtevajo individualni
pristop. Zato nekomu tvoj način ozdravitve lahko pomaga, drugemu ne.

[dusica]

Iluminator,

z moje strani samo.. in še tako uspešno in zdravo v leto 2012!  :rozicodam:ž


                                           Dušica

[Suzy]

Z zanimanjem sem prebrala tvoj prispevek, iluminator -  in me je spomnil na to, da smo ljudje res unikati. Strinjam se s tabo glede AD - ni nujno, da vsakemu pomagajo, sploh pa ne že na začetku - a dejstvo je, da so najbolj široko uporabljana in učinkovita zdravila in pri veliko posameznikih preprečijo samomor in druge bolezni. Če namreč depresija traja predolgo, to lahko povzroči druge fizične bolezni.
Podpiram pa tudi stališče, da če nekdo ugotovi, da mu prav nič ne pomagajo, ampak mu stanje še poslabšajo, ima vso pravico, da išče alternativo in tisto pač, kar mu pomaga. Določen procent ljudi ( verjetno malo manjši) bo pač posegel po tovrstni rešitvi.
Sem laik, a ob opisu, kako si se odzival na tablete, pa sem dobila vtis, da nisi bil v depresiji, ampak v neke sorte psihozi - tudi glede na to, da se po 30 km kolesarjenja nisi spotil in nisi občutil utrujenosti, pa da nisi mogel spati....Tudi ves potek tvojega samozdravljenja kaže na to, da tvoje stanje ni bila depresija, saj bi sicer ne zmogel vseh naštetih korakov in to s takim uspešnim izidom, kot ga opisuješ ...
Ni čudno, da si dregnil v osje gnezdo nekaterih uporabnikov, ki so v resnici bili in so še v depresiji , ki jo pač več ali manj uspešno zdravijo z AD, z druženjem in s humorjem. In seveda si izmenjujejo tudi informacije o vsakdanjih tegobah, ki jih prinašajo stranski učinki AD. Ti pa hočeš vse skupaj prikazati kot larifari in reklamo za farmacevtska podjetja ...
Pozitiven učinek tvoje objave bo morda v tem, da se bo kdo zamislil nad količino zaužitih tablet in se bo morda potrudil kaj zmanjšati in nadomestiti s tekom in telovadbo. In da bo posegel po dokazano bolj zdravi hrani.
 

[dusica]

Tako Ventilator kot Iluminator sta me "prevzela" s svojo zgodbo in načinom razmišljanja...kako lepo je verjeti, da je depresija ozdravljiva in da se s trdo voljo da/zmore doseči tisti uspeh... Jaz, nekaj volje imam, sicer pa nisem še 100% prepričana, da je ozdravljiva, tj. da bom popolnoma zaživela brez Ad! Uh, kako bi rada... Ker vem, da je kemija, dandanes, vseposvod (zdravila, hrana, tekstil, kozmetika...), bi se je rada znebila vsaj v tej obliki, ker preko zdravila še lažje in hitreje vstopa in "tolče" našo življenjsko energijo.. To opažam preko svoje utrujenosti in hitre utrudljivosti, zaspanosti in občasni razdražljivosti..Morda bi bilo brez zdravil boljše ali ne?

Kakorkoli, Imunitor: kako ti je uspelo spoznat, da zmoreš premagati depresijo tudi brez AD? Če sem te prav razumela,...nimaš zdravil ali vseeno se, občasno pojavijo simptomi depre in anksie, ki jih z lahkoto premegaš? In tako - posledično veš, da zmoreš tudi brez zdravil? Ker vse enostavno mine..in se zopet počutiš okej?

                                          Dušica

[Iluminator]

Iluminator, super, da ti je uspelo in, da se zdaj počutis ozdravljenega. Verjamem ti.
Sam sem storil to kar si ti in še mnogo več a sta mi obe bolezni ostali (depresija in rak),
Kljub vsem mojim korakom je šlo moje življenje strmo navzdol. Nikogar nočem nič
prepričevati, dejstvo je, da smo si različni. Že pri tabletah vidiš, da enemu določene tablete
pomagajo medtem ko drugemu ne ali celo škodijo. Tovrstne bolezni zahtevajo individualni
pristop. Zato nekomu tvoj način ozdravitve lahko pomaga, drugemu ne.

Pozdravljen epocace.
Vidim da si se trudil podobno kot jaz,oziroma še veliko bolj pa ni bilo sprememb na bolje.Upam da ne boš obupal in če imaš vsaj malo volje nadaljuj in se ne predaj bolezni.Tudi pri meni ni blo vse tako rožnato kot bi kdo ki je prebral moje poste mislil vendar sem izpostavil večinoma pozitivne stvari  ki naj nebi nikomur škodile.Praviš da imaš zraven depresije še raka.Prebral sem veliko stvari tudi na to temo saj bi bila lahko tudi pri meni diagnoza podobna ker do svojega tridesetega leta nisem prav nič pazil na svoje zdravje ker sem bil zelo malokrat bolan,pa še takrat ko sem bil sem ignoriral bolezen predvsem zaradi tempa življenja v katerega nas silijo današnji časi.
Depresija je velikokrat spremljevalka raka, multiple skleroze in podobnih bolezni.Če spustimo vse znanstvene teorije kaj je depresija(porušeno ravnovesje snovi v možganih)in še podobne teorije je depresija nasplošno najslabše možno stanje tako na duševnem kot telesnem področju in je logično da človek ki dobi diagnozo raka ali podobne bolezni ne more biti ravno vesel niti se ne more počutiti dobro.
Vprašati pa se je treba zakaj je teh bolezni vedno več in za njih ne najdejo 100% učinkovitega zdravila kljub temu da se znanstveniki iz dneva v dan trudijo.

Pa še en članek ki sem ga zasledil v časopisu na temo bolezni.


Ni neozdravljive bolezni!   

 

 

torek, 07. junij 2011

 

Nikolay Grishin:" Ni neozdravljive bolezni, so le neozdravljivi bolniki: teh ni treba le božati in zdraviti, ampak jih učiti in vzgajati!"
_______________________________________ _
Pred petimi leti se je v Ljubljani živeči ruski zdravnik, ki je končal študij medicine na vojaški medicinski fakulteti v mestu Tomsk v Rusiji ter tam specializiral nevrologijo in manualno terapijo, domislil, da bi Slovenci z jutranjo telovadbo zaživeli bolj zdravo – pravzaprav z njegovo Šolo zdravja. Zaradi znanja, energije in vizije Nikolaya Grishina telovadi vsako jutro na znanih točkah po Sloveniji že okoli petsto petdeset ljudi, tistih, ki jih je prepričal, da je mogoče s pridnostjo in vztrajnostjo pozdraviti katerokoli obolenje. »Ni neozdravljive bolezni, so le neozdravljivi bolniki: teh ni treba le božati in zdraviti, ampak jih učiti in vzgajati!«
Enajsto leto teče, odkar je Nikolay na povabilo znancev prišel delat v Slovenijo, a ne kot nevrolog, čeprav mu tudi to znanje pride zelo prav, temveč kot manualni terapevt. »Pri nas v Rusiji je to priznana veja, pravzaprav specializacija medicine: ne sme je izvajati vsakdo, samo nevrologi in ortopedi – zaradi odgovornosti in nujne strokovnosti. Sam sem skušal dobiti vsa uradna dovoljenja v svoji matični državi, z njimi potujem po svetu.« Kot vojaški zdravnik je delal deset let, se nato odločil iti med civiliste in še pozneje v svet. »Zdravnik je zdravnik po duši: za nas ni pomembno, ali pred nami sedi politik ali normalen državljan, revež ali bogataš, ne sme nas zanimati vera ali poreklo – pomembno je, da lahko bolan človek računa na nas v težkih življenjskih trenutkih, bodisi v bolezni bodisi pri psihičnih težavah.«
In takoj preide na to, koliko delamo Slovenci. »Čudijo me statistični podatki o tem, koliko nepremičnin imajo Slovenci – to prinaša skrbi, še več dela in nič časa zase. Jaz nimam nobene nepremičnine in mi je boljše – le kdo bi delal za vse to? Raje uživam v tem mističnem raju, v Ljubljani, ki ji ravno zato želim dati vse najboljše,« razlaga odločitev o koncu svojih selitev (delal je tudi na Koroškem, v Celju in Kopru). »Če si pogumen, lahko skočiš v neznano, tako kot sem sam, a pogoj je, da nekaj znaš.«
Ko človek hoče biti bolan. »Po duši nisem le uraden zdravnik, služim uradni in neuradni medicini,« razlaga o množici pripomočkov in terapij, ki jih uporablja pri zdravljenju. »Vidim, da lahko z 'neuradnimi' postopki naredim več kot z uradnimi metodami ali tabletami: v človeku skušam sprožiti postopek samozdravljenja. Pomembna sta spoznanje in odločitev posameznika, da si je sam 'zaslužil' bolezen, da je sam odgovoren za svoje telo. Brez tega razumevanja se človek nikoli ne odloči za zdravje.« Pa ne govori o tem, da si bolezen »prikličemo«, pravi, da bolezen vzgajamo. »Po mojih izkušnjah in znanju obstajata vedno dva pojma: aktiven  – pasiven, bolan – zdrav, bogataš – revež, agresiven – miren … Kakšen si? Vedno izbiramo in na koncu je izbira vedno naša.« Govori seveda o načinu razmišljanja, delovanja, tudi o hrani. »Hrana je zelo pomembna, a pomembna je celota. Celoto si lahko predstavljamo kot roko, na kateri pet prstov predstavlja hrano, razum, gibanje, vodo, zrak, zato ne moremo nikoli govoriti samo o eni stvari, o gibanju: če bomo utrudili ali razgibali bolnega človeka, ne bomo naredili nič! Vir energije je tako v dobrem počutju kot dobri hrani in razumnih gibih.« Tega uči tudi svoje »telovadce«, »oranževce«, kot jim pravi zaradi prepoznavnih oranžnih majic, ki vsako jutro ob pol osmih telovadijo na prostem pol ure.
Uči jih tudi pomembnosti misli, o tem je napisal knjigo. »Vsak trenutek je lahko nov začetek – to je pravzaprav moj filozofski traktat o tem, kako živeti.« Misli so odločitve in povezane z našo aktivnostjo ter življenjem, a lahko jih spremenimo, odstranimo ovire. »Misel je prva na svetu, zmoremo jo usmeriti. Če rečem strankam, dvignite roko ali nogo – so dale možganom ukaz, ki ga izpolnijo! Ko pa rečem, nasmejte se jetrom, pobožajte mehur, pošljite poljubček srcu, odgovorijo, da ne verjamejo v te stvari.« Razumem, pravim, a zakaj nekdo zboli? »Za nekoga je ovira zdravje, za drugega denar, za tretjega pomanjkanje partnerskega odnosa. In človek postane bolan – jaz pravim, da hoče biti bolan.« Kaj pa slabe okoliščine? Zamahne z roko. »Te se da spremeniti: če želiš dobiti milijon, moraš garati zanj, enako je z zdravjem. Če je meni kot tujcu, ki je prišel v tuj svet, okoli sebe uspelo zgraditi nekaj, posaditi rožice in te cvetijo, pomeni, da lahko vsak ustvari okoli sebe nekaj takšnega. To je pomembno in to je moje sporočilo!«
Več v Jani št. 23

[Iluminator]

Tako Ventilator kot Iluminator sta me "prevzela" s svojo zgodbo in načinom razmišljanja...kako lepo je verjeti, da je depresija ozdravljiva in da se s trdo voljo da/zmore doseči tisti uspeh... Jaz, nekaj volje imam, sicer pa nisem še 100% prepričana, da je ozdravljiva, tj. da bom popolnoma zaživela brez Ad! Uh, kako bi rada... Ker vem, da je kemija, dandanes, vseposvod (zdravila, hrana, tekstil, kozmetika...), bi se je rada znebila vsaj v tej obliki, ker preko zdravila še lažje in hitreje vstopa in "tolče" našo življenjsko energijo.. To opažam preko svoje utrujenosti in hitre utrudljivosti, zaspanosti in občasni razdražljivosti..Morda bi bilo brez zdravil boljše ali ne?

Kakorkoli, Imunitor: kako ti je uspelo spoznat, da zmoreš premagati depresijo tudi brez AD? Če sem te prav razumela,...nimaš zdravil ali vseeno se, občasno pojavijo simptomi depre in anksie, ki jih z lahkoto premegaš? In tako - posledično veš, da zmoreš tudi brez zdravil? Ker vse enostavno mine..in se zopet počutiš okej?

                                          Dušica

Pozdravljena Dušica.
V zgornjem članku ki sem ga našel v časopisu si lahko prebereš kako je z ozdravljivostjo vseh bolezni.

kako ti je uspelo spoznat, da zmoreš premagati depresijo tudi brez AD?

Kot sem že večkrat povedal da meni niso AD-ji pomagali oziroma tudi vsa ostala zdravila ki sem jih imel (uspavala,pomirjevala,antipsihotiki)enostavno niso delovala.Ker če bi mi bi jih verjetno še jemal in bi bil zadovoljen da se zaradi njih počutim bolje.Ker pa se ni v parih mesecih nič premaknilo na bolje in sem bil že blizu tega da se mi bo totalno odtrgalo sem postal pozoren na vse kar sem počel.Tako sem sam sebe opazoval tako pri hranjenu kot pri druženju z ljudmi in hobijih.Pri hrani in pijači sem imel kar veliko težav saj sem na začetku shujšal za petnajst kilogramov v štirinajstih dneh in večino stvari ki sem se jih potrudil pojesti tudi izbruhal.Moj zdravnik je to jemal kot nek stranski učinek tablet vendar se mi je to dogajalo že tudi pred jemanjem zdravil.Ko sem postopoma začel uživati hrano ki je pridelana na naraven način se je tudi bruhanje ustavilo.Bil sem tudi brez okusa in lahko si predstavljate kako je ko nekaj poješ pa ne čutiš ali je slano,sladko ali grenko.Vendar se je tudi to uredilo.Pri pijači je bilo podobno,ni bilo občutka za žejo vendar sem si naredil urnik kdaj in koliko spiti.(pil sem večinoma vodo iz izvira ki ni klorirana).
Druženje z ljudmi.Včasih se nisem preveč obremenjeval s kom se družim,ko pa sem bil na koncu z živci me je pa že vsaka malenkost vrgla iz tira zato sem večino časa preživel sam s sabo.Ker pa sem s časoma ugotovil da tudi to ne pelje nikamor sem začel na silo odhajati v družbo.Takrat sem tudi ves čas opazoval kako se odzivam na druženje z raznoraznimi ljudmi.Z vsemi s katerimi se nisem počutil dobro sem se nehal družiti in ostalo je le nekaj pravih prijateljev ki so mi pomagali in me razumeli kaj se z mano dogaja.Danes nimam več teh problemov in z veseljem spoznavam nove ljudi od katerih se lahko kaj koristnega naučim.
Hobiji.Enostavno mi ni bilo jasno kako me stvari ki sem jih počel z veseljem kar naenkrat ne zanimajo več.Z tem ko sem dobil občutek za hrano,pijačo in sem začel spati se je tudi to počasi uredilo in danes vsako minuto poskušam čimbolje izkoristiti za te stvari.
Simptomi depre in anksie.Čisto normalno je da ne izginejo naenkrat ker tudi nastali niso čez noč.Postopoma z izbolsanjem na vseh področjih pa tudi te simptomi izginejo in danes lahko rečem da se počutim veliko bolje kot pred izbruhom depresije.

[Iluminator]

Če koga zanima še karkoli se že veselim novih vprašanj.

[marina]

Ja čestitam za napisano. Vesela sem, da ti je uspelo

Jaz sem zelo dolgo na zdravilih, kot mlada punca sem jih dobila, začela jemati in hvala Bogu, meni je pomagalo.Sem pa prekinila med nosečnostjo in se mi je vse skupaj ponovilo v še težji obliki.

Zanima me, če tile manualni terapevti delajo tudi z ljudmi, ki so na antidepresivih in kake so izkušnje?
Sama imam hude tesnobe.

[dusica]

Iluminator,

tvoja zgodba je zame velik navdih ali kaj..ko realno gledano nase..kmalu izgubim upanje in pogum, da bom nekdaj (....) dosegla to, kar si ti!? To pa enostavno zato, ker vem, da je moj boh zelo grenak in zame je moja depresija povsem trdovratna, pa..naj se še tako trudim, naprezam in iščem nove poti/metode..ni enostavno..in sem pd mnenja kot epocace, ki je drugače čudovit človek: v svojem zelo težkem položaju in stanju, se dobro bojuje in sama mu stojim ob strani...na življenje gleda REALNO kot jaz, zato...sva si tako blizu in se razumeva v občutjih, dejanjih, mislih, željah...da nisem sama in da ME KDO RAZUME - to je meni največja opora!

Po drugi strani pa verjamem tudi tebi, čeprav mi je tvoja "odrešitev" bolezni tudi precej preprosta in preveč enostavno izvedena enigma, v smislu: nekaj sem osnovnih stvari sem spremenil in depra je bila pozdravljena! Hm, preveč preprosto deluje, po drugi strani pa vem, da so TUDI TO prave smernice, le..da nekateri se moramo še toliko bolj truditi v tem smotanem boju, ki ti jemlje še toliko energije na sploh...Pomembno se je zavedati, da nisi sam in kot je nedavno Sofie napisala ŽIVLJENJE JE LEPO KLJUB BOLEZNI..to si ponavljam, ko sem na dnu z močjo in se  od notranjih bolečin... Tudi moj dragi mi večkrat omenja: Zakaj se trudiš živet zdravo, če želiš zgodaj umret? Ja, res je..rada bi živela malo in kakovostno, ker v tem vidim - realno, smisel mojega življenja...in ne do 70. ali 80.leta biti stalno..v agoniji s temi nihanji, vsiljivimi mislimi...vem, da me marsikdo razume in se najde v teh stavkih...

Ni lahko in ni lahko, zato pa..mnogo ljudi pristane na psihitariji, spet drugi..se "pozdravijo" po dveh sprehodih skozi godz.. ..morda? Kakorkoli, vsak zase ve kaj prestaja in tistim, katerim je boj težak, si morajo odtehtati dodatno življenjsko breme, ker če ne...jih enostavno odnese...

Vsekakor pa je boj z osebo, ki te razume, podpirain ljubi,..lažji in učinkovitejši!


                                          Dušica