Kako naj se sprijaznim

[alexia]

Pozdravljeni!

Ne bom pisala celotne zgodbe, ker pravzaprav nima (več) pomena. Znašla sem se s strtim srcem, za vedno sem izgubila fanta, ki mi je pomenil največ na svetu. Imam boj iz minute v minuto, žalost je še najmanj s čimer se moram soočati, saj imam občutek, da se s tem ne bom mogla soočiti. Res je, da vsakdo to preboli, tudi jaz sem že dala v preteklosti to "čez", pa vendar je tokrat povsem drugače. Enostavno ne morem funkcionirat, nikakor ne morem prenesti misli na to, da ne bo nikoli več moj in ko na to pomislim ni tistega občutka žalosti, ampak občutek nevzdržnosti, da me skorajda duši. Vse je toliko slabše še zato, ker sem za vse kriva sama, sama sem uničila zvezo s človekom ki mi je edini pomenil več v življenju. Sicer imam podporo prijateljev in brata, vendar pa mislim, da se ne zavedajo, kako močno pravzaprav trpim. Zares ne vem, kako naj se sploh, vsaj minimalno sprijaznem s tem. Vsi mi pravijo naj se zaposlim z nečim, ampak jaz drugih stvari dejansko sploh nemorem delati... pravzaprav ne znam z besedami opisati trenutnega počutja, ampak že sam najmanjši gib je problem, moram se prav psihično pripravit da kaj storim (npr. obisk trgovine), ker me vse, čisto vse spominja na njega. Ne morem niti poslušati glasbe, niti gledati filma, ker ne zmorem.
Zares ne vem, kaj naj storim, življenje se mi je ustavilo. Prosim za kakršnokoli mnenje, morebiti izkušnje, ker sama ne vem več kako naj sploh zaživim. (Niti jesti ne morem, ker se mi pravzaprav ne zdi vredno). Zavedam se absurda, ker vem da pač JE vredno, a kaj ko nimam tega občutka. Vse v življenju se mi zdi irelevantno, saj nimam več njega. Dejansko me boli srce, kot me ni še nikoli.
Zares ne vem kako naj se soočim s tem,,,

[Slavka]

Alexia  pozdravljena.

Ko se razidejo naše poti, se znajdemo v obdobju prebolevanja. In kar nekako se ne znajdemo več....ni več tako, kot smo bili navajeni in v naše življenje stopi praznina.

Čisto normalno je, da se počutiš tako, kot se....da ti je hudo, da v tebi divjajo različni občutki....da se sprašuješ in premlevaš v svoji glavi tisoč in eno misel.
Ljudje vendarle nismo roboti, temveč smo občutljiva bitja.

V tem času bodi sama s sabo "usmiljenja"....dovoli svojim občutkom, da se izrazijo...daj jih ven, lahko pišeš, lahko se pogovarjaš...kakorkoli, le v sebi jih ne zadržuj. Lahko, da bo za žalostjo prišla tudi jeza, razočaranje, nemoč....vse to so občutki, ki nam jih prebolevanje vzbuja v nas.

A počasi se bo tvoje življenje umirilo, bolečina v srcu, ki te trenutno prežema, pa se bo spremenila v spomin in izkušnjo.

Kakorkoli je slišati izrabljena fraza, vendar je res, da čas celi vse rane. 

In ne pozabi, da bo v tvoje življenje zopet posijalo sonce...prišla bo nova ljubezen....nova sreča.... 

[Lost]

Alexia pozdravljena......

Pred leti me je podobna izkušnja pahnila v hudo depresijo. Takrat nisem slišal nobenih spodbud in nasvetov, okolice  ampak sem jo samo želel nazaj.....za vsako ceno....čeprav nisem imel ne energije ne možnosti da bi se vrnil nazaj. Takrat stavki kot "čas celi vse rane" , "saj bo bolje" , jo boš "pozabil"...... ni so imeli nobenega pomena in jim tudi nisem verjel. Ko pa sedaj pogledam nazaj, vidim da se je to moralo zgoditi, drugače NIKOLI ne bi začel ziveti drugače.

Vprašaj se kaj je bilo tisto,da nista zmogla več skupaj. ALi ti, ali on, ali oba skupaj. KAJ je tisto
kar pogrešaš in kaj tisto česa je bilo preveč da je prislo do razhoda.  Če najdeš več poztivinih stvari,
potem bi mogoče poskusil znova in mu to povedala. Če pa je bilo slabih več, potem......

[alexia]

Naj se najprej zahvalim za odgovore, ki mi v tem težkem obdobju pomenijo veliko.
Slavka, hvala za vzpodbudne besede, za katere vem da držijo in jih bom po določenem času lahko izrekla tudi sama, vendar pa podobno, kot je opisal Lost, tudi meni trenutno ne pomaga prav nič, kar se nanaša na prihodnost brez njega, ker si pač take prihodnosti zdaj še ne morem predstavljati. Verjetno se moram najprej sprijazniti, kar pa je pri meni največji problem. Pravzaprav je stanje pri meni nekako tako, če primerjam na primeru nekoga, ki teče: teče nekaj kilometrov, vmes čuti, da ne more več, vendar zadeva še ni tako huda, da bi odnehal, še ima moč in vztraja. V določenem trenutku pa bo vsekakor prišel do točke, ko enostavno ne bo zmogel več in se bo ustavil. Jaz se počutim tako, kot ta tekač, ki ne more več... torej sem na točki, ko enostavno ne morem tega dojeti, ne morem iti naprej. Niti z najmanjšimi atomi moči. Ne vidim niti sebe v prihodnosti, kaj šele da pomislim da bo to brez njega. Porušili so se mi temelji.
Lost, tudi jaz si ga želim nazaj za vsako ceno, vendar žal ni več možnosti. Kriva sem jaz, ker se nisem na pravi način soočila z njegovi čustvi, pravzaprav je bil vse skupaj en velik nesporazum. Zapustila sem ga jaz, vendar sem naredila življenjsko napako. Splet vseh okoliščin je pripeljal do tega, ne to, da ga ne bi imela več rada. Sem poskusila tudi to, da bi ponovno bila skupaj, a on noče, ker pravi da skozi tako bolečino ne bi mogel več, prav tako čutim da so se mu posledično ohladila tudi čustva do mene, da me nima več rad kot nekoč. Zato je situacija izgubljena, saj če bi čustva bila še tako močna, bi lahko mogoče še kaj bilo, vendar tako pa mislim da ni variante. Zameril mi je, o meni si je ustvaril mnenje, ki pa ne ustreza več predstavi njegove punce. Žal.
Jaz pa sem popolnoma izgubljena, čeprav vedno konstruktivno rešujem težave, sem ambiciozna, optimistična,... tu pa se je zalomilo.

[Slavka]

Alexia, verjetno te potem, poleg vse bolečine ob razpadu vajine veze, gloda še občutek krivde, da si TI tista, zaradi katere je veza razpadla.

Vem, da je hudo....poznam občutke, kot jih pozna "tekač", ki ne premore več moči za naprej. 

Kriva sem jaz, ker se nisem na pravi način soočila z njegovi čustvi, pravzaprav je bil vse skupaj en velik nesporazum. Zapustila sem ga jaz, vendar sem naredila življenjsko napako. Splet vseh okoliščin je pripeljal do tega, ne to, da ga ne bi imela več rada. Sem poskusila tudi to, da bi ponovno bila skupaj, a on noče, ker pravi da skozi tako bolečino ne bi mogel več, prav tako čutim da so se mu posledično ohladila tudi čustva do mene, da me nima več rad kot nekoč. Zato je situacija izgubljena, saj če bi čustva bila še tako močna, bi lahko mogoče še kaj bilo, vendar tako pa mislim da ni variante. Zameril mi je, o meni si je ustvaril mnenje, ki pa ne ustreza več predstavi njegove punce. Žal.

Če je bil nesporazum, potem morda vendarle obstaja tudi možnost, da mu to razložiš na tak način, da znova pridobiš njegovo zaupanje.
Če pa ti je tako močno zameril neko stvar, ki je bila v bistvu nesporazum, pa morda le ni bil "tisti pravi", ki bi te imel rad z vsemi kvalitetami in napakami vred?

Vsi ljudje namreč delamo napake...tudi on prav gotovo ni popoln in veza dveh je polna prilagajanj. Slej ko prej pride do kakšne situacije, ko je potrebno napeti vse naše sile, da oprostimo in gremo naprej...ali pa pač gremo narazen, če je pač nepremostljivo.

Je pa težko, ja, sem občutila na lastni koži in bila na točki, ko bi se najraje izbrisala iz obličja zemlje  ....a ko sedaj pogledam nazaj, vidim, da je tako moralo biti in da sem iz vsega slabega izluščila tudi nekaj dobrega. 

[alexia]

Slavka, tako je, kot si rekla, poleg vsega je najhuje to, da vem da bi lahko bila še skupaj če ne bi zavede jaz po domače povedano "zafurala". Problem pa je v tem, da je on zaradi določenih stvari spremenil pogled name, zaradi traparij, ki sem vedela da ga prizadanejo, pa sem nepremišljeno še bolj "dajala na ogenj", čeprav sem vedela da ga to zelo prizadane. Ne gre za prevaro ali karkoli, gre le za določena dejstva, povezana z mojo osebnostjo (konkretno mojo preteklostjo). Vem da je bilo to to, imel me je neznansko rad, to sem vedela, to vem sedaj. Vendar pa me je strah, da so se čustva ohladila, ker se je pač tako prepričal. Skratka, vrnitve nazaj ni, to vem. Na meni je, da se soočim s tem, vendar pa me je pošteno strah kako bom to dejansko naredila. Strah me je, da bo to na meni pustilo hujše posledice (kot je omenil Lost, depresija). Strah me je svojega življenja v prihodnosti. Vidim, da se težko borim iz trenutka v trenutek in posledično me zagrabi panika, ko pomislim kako bom sploh šla iz dneva v dan, tedna v teden in tako naprej. Pravzaprav bi najraje prenehala z življenjem in to me najbolj prizadane, ker vem, da tako pač ne gre in ker sem po naravi borec. Imam veliko trenutkov, ko mi je tako hudo, da moram samo zapreti oči, vrti se mi in v tistem nevem ali bom sploh lahko preživela. Skratka, poden tole, preveč me je dotolklo...

[MucaMaca]

alexia, čisto normalno je, da ne vidiš prihodnosti. Če bi jo, bi to pomenilo, da ti torej sedanjost (zdaj preteklost) s fantom pač ni pomenila nič.
Povedala bom svojo izkušnjo. Tam nekje 5, 6, 7, ne vem točno koliko let sem bila s fantom, potem pa sva se, ko sva ravno iskala skupno stanovanje, razšla. In kot zakleto je bilo pred božičnimi prazniki. Ja, krasno. Tri dni nisem pojedla niti grižljaja, sploh nisem šla iz postelje. Dovolila sem si žalovanje. Pa ne, da bo treh dneh ni bilo več hudo. Ampak če si ne bi dovolila žalovanja, ne vem, kako bi sploh lahko šlo. Trajalo je še nekaj dni, preden sem sploh kolikor toliko normalno delovala, jedla sem že skoraj normalno, in nisem več zajokala ob vsaki stvari, ki sem jo videla - ker po toliko letih je pač vsaka pora tvojega življenja prežeta s tisto osebo. Še vedno pa je bolelo. Po nekaj mesecih sem šla zares naprej. Pomagali so mi stiki z ljudmi. Pa ne zveze! Ne, na to še dolgo nisem bila pripravljena, in mislim, da niti ne bi bilo dobro. Sem pa iskala stike z ljudmi, nova poznanstva, nova dogajanja. Kadar mi je bilo na začetku hudo, sem pomislila, kako bi bilo, več bi še vedno ostala skupaj. Morda sem imela res veliko srečo, a bilo mi je jasno, da ne bi bila srečna z njim. In danes lahko rečem - lepo je bilo, dokler je bilo, in dobro, da ni več. In, hej, nikoli prej nisem imela tako dooooobre postave, kot sem jo imela po tistem novem letu. Uf...  (In zdaj jo tudi pogrešam  Samo nisem ziher, da bi se zaradi postave ločila... predrago je.)
Razumem te, vem pa tudi, da nič, kar ti reče kdo drug, ne bo moglo izbrisati bolečine. Prebolevanje je proces, v katerem nam veliko pomaga opora - preboleti pa moramo sami. Ne pozabiti, le preboleti. Sama si napisala, da si borka. Seveda si! Le dovoli si prebolevati in žalovati. Naravno in normalno je, da te boli. Poišči oporo, tudi tu, a tudi sama prisluhni sebi. Čas je grenko zdravilo, zdravi pa.
In o tem, da si ti kriva, ker ne ustrezaš več njegovi predstavi o punci. Si, kar si, in kar si storila, ne glede na to, kaj je to, si ti! Ali on ustreza tvoji predstavi o fantu, če ti ob njem ne moreš biti ti?

[alexia]

MucaMaca, tudi tebi hvala za zelo vzpodbuden odgovor. Sem se zamislila za nekaj časa, tudi pogledala na stvari z nekega drugega zornega kota, skratka mi je dalo misliti. Res je, to kar sem, sem. Naj me ima rad tako, kot sem, ali pa ne. Tega se sedaj zavedam in ga ne opravičujem več v taki meri, kot sem to počela nekaj časa. Vendar pa me močno žalosti dejstvo, da pravzaprav jaz ne morem reči, da ob njem nisem bila srečna, da bi karkoli falilo. Dobro, prišlo je kdaj do kakšnih težav, vendar pa je bilo sicer povsem vredu, bila sva zares srečna. In ravno to me ubija, ker ne morem reči, da je to sedaj bolje zame, da nisva več skupaj. Nisem v poziciji, da bi našla kakršenkoli slab argument proti njem. Ni torej bilo slabih stvari, ki bi jih lahko izpostavila in zaradi katerih bi rekla, da je bolje da sva narazen. Bila sva le dva, ki sta se imela rada, se spoštovala, se razumela, ampak je žal prišlo tako, predvsem zaradi moje lahkomiselnosti, skratka zaradi popolnih neumnosti. Ravno zato je to zame še toliko težje.
Sedaj vidim, da ga je to tako močno žrlo, da so njegova čustva splahnela oz. ali jih je tako potlačil, nevem. Jaz pa se lahko samo sprašujem zakaj in se prebijam iz dneva v dan, brez da bi mi bila dana možnost, da dokažem in njemu, in meni, da bi ljubezen lahko premagala to najino oviro...

MucaMaca, glede zadnjih dveh vprašanj... pravzaprav se po eni strani zavedam, da bi me on moral sprejeti tako, kot sem, vendar po drugi strani pa ga razumem, ker sem jaz to nenehno izpostavljala, čeprav pravzaprav ni nič pomembnega, vsaj zame ne. Ah, zelo sem že zmedena, 1000krat sem vse že premlela v glavi, stvari niti ne vidim več realno...

[MucaMaca]

  Saj verjamem, da zdaj ne vidiš, da je bolje, da sta narazen in ne skupaj. Normalno, to pride s časom. Veliiiko časa, in veliko predelav - hja, prebolevanje pač. Zdaj si pusti žalovati. In če premlejše in vidiš enkrat tako, drugič drugače - tudi to je normalno.

Ne pozabi pa - za odnos sta vedno potrebna dva (no, vsaj dva  ). Nikoli ne more biti le en odgovoren, pa ne glede na to, kaj je. Lahko je en bolj, drugi manj, nikoli pa samo en. In če si toliko izpostavljala, očitno tisto nekaj že je pomembno zate, kajne?

Kaj veš. Morda ti bo še dana možnost, morda boš ščasoma ugotovila, da pravzaprav ne bi premagala te ovire, ali pa, da so bile tudi druge, vendar jih niso hotela videti (odnosi se ne razbijejo zaradi malenkosti - malenkosti so lahko povod, niso pa razlog), morda pa to čez čas sploh ne bo več pomembno, ker boš na novo postavila svoje življenje. In center tega si ti. Drži se!

[urssska]

Jz sem dobila občutek, da si sama pri sebi dojela to, da ne bosta več skupaj, ker glede na zapisano za to ne dopuščaš več možnosti, se več ne pogajaš za odnos, ne prelagaš krivde, nisi v zanikanju glede njegovih čustev, jezna kvečjemu nase... Nekaj stvari si očitno že predelala, čeprav imaš občutek, da si obtičala, se premikaš naprej. Depresija, z žalostjo in/ali apatijo, nastopi, ko pade zadnja linija obrambe, je naslednja stopnja v vsakem žalovanju in šele za njo počasi pride resnično sprijaznenje s situacijo. Je nek neizogiben mejnik, čeprav ti najbolj zjebe sistem.

Kdaj se je pa to zgodilo, koliko časa se že vleče? Če takšna situacija traja kakšen mesec, dva, se je že potrebno vprašat o potrebi po strokovni pomoči in mogoče medikamentozni terapiji tudi, začasno seveda, toliko, da se postaviš na noge, ne bi pa o tem razmišljala, dokler ne mine vsaj nekaj tednov..

[alexia]

Se najprej zahvaljujem za mnenje! Da odgovorim na vprašanje glede časa: stvar se je začela dogajati tri mesece in pol nazaj, ko sem ga zapustila. Takrat sem bila sicer zelo zelo žalostna, vendar pa ne tako, kot sem sedaj. Verjetno zaradi tega, ker sem še upala in verjela, da bova še skupaj in sem vedela da je bil ta odmik iz zveze nujno potreben. (Vendar pa sem se ves čas zavedala, da pa obstaja možnost, da bo res vsega konec). Skratka, torej pred tremi meseci in pol, sem zadevo lažje prenašala, bila sem optimistična, še vedno nasmejana, šla na potovanje, nekako sem želela na novo zaživeti (sem se posvetila sebi). Kasneje sva s tem fantom zopet vzpostavila stike, se nekajkrat dobila in se imela zares lepo (samo na prijateljski ravni), bilo je zares nekaj posebnega (me je v glavnem on kontaktiral, želel je preživljati čas z mano). Priznal je, da mu je zelo težko in vse. In tako sem mu en teden nazaj priznala, da ga imam še vedno rada in da bi poskusila znova, a me je brez premisleka zavrnil. Seveda sem ga vprašala po čustvih, pa je rekel, da me sicer ima rad, vendar ne tako da bi bil spet z mano.

Zame je zgodba torej zaključena, sedaj dokončno. In ravno to je vrjetno razlog, da me je pa tokrat zares "udarilo" in je zato obilka žalosti veliko hujša kot je to bilo prvič. Ta izreden občutek žalosti sedaj torej traja en teden, ko sem videla, da je stvar dokončna. Vmes sva se tudi dvakrat še dobila in je žalost malo izginila, tako da lahko kakšen dan še odštejem od tega tedna Vendar pa si sedaj dajem čas, žalost je sicer velika, ampak navsezadnje nekako vidim, da to res nikamor ne pelje in da, kljub temu, da bo tisti neprijeten občutek seveda še nekaj časa prisoten, s tem tudi sekiranje in spraševanje, vedno obstajata dve najbolj osnovni možnosti- ali obupaš ali pa pač vztrajaš. Pot seveda ni lahka, ampak eno pač moraš izbrati. Pred mano je še celo življenje. Nihče ne ve kakšno bo, vendar jaz ga bom živela v vsemi vpozni in padci, z vsemi srečnimi in manj srečnimi trenutki. In če je ta bolečina nekaj, s čimer se moram spopasti, se bom pač spopadla.

Tako, do te stopnje mi je uspelo priti Veliko se ukvarjam s sabo in ne skušam zanikati bolečine, ker vem da bom te faze, ki si jih urssska opisala, pač morala dati čez, ne gre na silo.

[Liber]

Vendar pa me močno žalosti dejstvo, da pravzaprav jaz ne morem reči, da ob njem nisem bila srečna, da bi karkoli falilo. Dobro, prišlo je kdaj do kakšnih težav, vendar pa je bilo sicer povsem vredu, bila sva zares srečna. In ravno to me ubija, ker ne morem reči, da je to sedaj bolje zame, da nisva več skupaj. Nisem v poziciji, da bi našla kakršenkoli slab argument proti njem. Ni torej bilo slabih stvari, ki bi jih lahko izpostavila in zaradi katerih bi rekla, da je bolje da sva narazen. Bila sva le dva, ki sta se imela rada, se spoštovala, se razumela, ampak je žal prišlo tako, predvsem zaradi moje lahkomiselnosti, skratka zaradi popolnih neumnosti.

Po moje pa sta bla skupaj (pre)malo časa, da bi vse različnosti in neprijetnosti prišle do izraza. Po vsej verjetnosti sta skupaj preživljala omejeno dozo časa in v tem času sta bila oba še vedno princ in princeska Seveda pa je tu še "sindrom" zaljubljnecev, ki imajo na sebi rožnata očala 

Tako ali tako težko rečeš za nekoga, da je bolje, da nista skupaj. Lahko da sta, lahko da nista. To bi vedela po nekaj letih verjetno. Jaz menim, da smo kompatibilni s kar precejšnjim številom ljudi in pač je pomembno zgolj to, da najdemo nekoga iz te nače "ciljne baze". V primeru, da pa se ta oseba ne nahaja v tej zoni, pa je mogoče res, da nista za skupaj.   Kolk široka je tvoja ciljna baza pa ne vem.