Bravo jaz!
Najprej sem se včeraj spet pogovorila z možem. Ja, velika sprememba je. Pravzaprav je pripravljen iti z menoj do zdravnika in če jaz ne bi mogla, je rekel, da bi kar on se pogovoril, kako in kaj. Na koncu sva se že šalila, da bi bilo najbolje, če bi bila jaz ves čas tiho in samo postrani gledala, on pa bi mu namignil, da znam ponoreti in pogve, kaj bi storila, če ne bi dobila napotnice

Tako sva se dogovorila, da se za danes ali jutri naročim k zdravniku in greva skupaj.
Potem pa sem razmišljala, da itak noben dan ne vem, kdaj pride, včasih je doma šele po šesti (veliko dela, in potem ima še dolgo pot iz službe). Tako sem danes, malo prej, vse povedala materi. Povedala sem, da rabim prevoz do zdravnika, in da me je strah in vse... Huh. In spet sem se zjokala

Rekla, je, da je zelo vesela zame, ker jo je že skrbelo, in da ve, da potrebujem pomoč, in da me pelje in če želim, gre tudi not z menoj. Tako sem poklicala in se naročila. Danes popoldne grem po napotnico.

Saj bo.
p. s. Zdajle mi moje dete sedi v naročju in gleda tele ploskajoče smeške in jim ploska nazaj...
