Pozdravljeni vsi,
Na tem forumu sem že pisal, ampak v rubriki depresija. Zdaj sem ugotovil, da obstaja tudi ta in sem se odločil, da pišem tudi sem, ker je tukaj več verjetnosti, da ima kdo podobne težave kot jaz in bi mi lahko pomagal.No, star sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije in ima neki anksioznosti podobne težave in še cel kup drugih, ki me vsak dan hudo mučijo. Začelo se je ob lanskem koncu šolskega leta, ko sem imel veliko testov in drugih stvari v zvezi s šolo. Cele dneve sem bil zelo živčen, ker se skoraj malo preveč obremenjujem s šolo, imam pa povprečne ocene. No, ko sem opravil 2. letnik pa se je nervoza nadaljevala, kljub temu, da sem imel počitnice, se nisem mogel znebiti tistega istega strahu v prsnem košu, ki sem ga čutil pred testom pa sem mislim, saj bo minilo, ampak šlo je vse navzdol. Tega občutka se še zdaj nisem znebil, ko zjutraj vstanem je ta strah takoj prisoten. Že nekaj mesecev sem večinoma časa potrt, kar naprej razmišljam, kaj bi lahko popravil, se prekomerno obsojam, ko naredim napako, dobil sem ogromen strah pred nastopanjem - res čisto otrpnem, naprimer branjem pred razredom se na vsak način hočem izgoniti (takih težav nikoli prej nisem imel) , kar naprej jamram, ocene so se mi poslabšale, ker imam zelo slabo koncentracijo, v družbi se počutim nezaželjenega, ko opazim, da so vsi veseli, postanem cel zatežen, celo prijatelj mi je enkrat rekel, da sem se spremenil, da ko smo zunaj kar odtavam z mislimi ipd. Seveda, se počutim tudi dobro npr., ko sem kje zunaj, ampak se ponavadi takoj spomnim na to in spet počutim slabše, najhuje pa je, ko sem sam in samo razmišljam in razmišljam. Zaspim zelo težko, ker imam toliko stvari za premislit... Enkrat misli, da sem dobil tudi panični napad, bil sem sam doma in kar na enkrat mi je začelo RAZBIJAT srce, tresel sem se, težko sem dihal, cel sem bil sključen in malo je manjkalo, da bi koga poklical, ker sem mislil, da je nekaj hudega. O tem se še z nikomer od bližnjih nisem pogovarjal, ker me je strah, da me ne bi vzelo resno, ali pa, da bi mislili, da samo pretiravam. Zdravnika še nisem obiskal, ker si vseskozi govorim, da moram samo spremeniti svoje razmišljanje, da moram biti bolj pozitiven, ampak ne gre. Zdaj imam pa tega vsega, še posebnega tistega občutka v prsih, res dovolj, ne morem več. Zelo bi bil hvaležen, če bi mi napisali kakšne težave imate vi, kako ste se z njimi borili, kdaj ste šli k zdravniku itd.
Že vnaprej najlepša hvala
Simon.
