kriza ob bolezni hišnega ljubljenčka

[emi]

Pozdravljeni,

doma imam 14 let staro muco, s katero sem pol življenja bla skupi, v dobrem in slabem. Stara sem 27 let. Imam obsesivno, skoraj patološko navezanost na njo. Sicer živim z očetom, ki pa je zelo nedgovoren. Njeno zdravje je na mojih ramenih, jaz pa te teže ne prenesem. Fant mi sicer stoji ob strani  vendar se počutim odgovorna in kriva za njo. Najrajše bi zbežala pred tem in ne morem. Neprestano sem anksiozna, imam obsesivne motnje, se samopoškodujem. Zadnje dni se je njeno zdravstveno stanje se poslabšalo. Že 5 dni ne morem jest nič, ker mi gre na bruhanje in tudi ker se počutim krivo če jem. Pijem zelo malo. Spim tudi težko, počutim se krivo če spim ko pa je ona bolana. Lahko spim le kratek čas, povprečno 15 minut, pol se panično zbudim, ne morem dihat, srce in nekaj časa mi je res ful hudo. Jočem se večkrat na dan, ko se zjočem je malenkost boljše za malo časa pol pa spet isti krog. Jok-otopelost-strah-panika-jok....
Želim se samo zbežati nekam ali vsaj da bi lahko za deset minut se izklopila. Ne zdržim več, najrajši bi naredila samomor vendar vem da tega ne bi mogla storiti. Samo pa me pomiri ta misel. Ne morem zbežat ker morem skrbet za njo, mojo največjo ljubezen, mojo dušo dvojčico. Sem celo dobila iste zdravstvene simptome kot ona. Namreč ima kri v urinu in ne vejo ali gre za vnetje samo ali so ledvica (če so ledvica je možnost da umre).  Zdaj ji dajem antibiotike in infuzijo ker noče pit in jest. Vse bi dala samo da bi jedla, tko je sploh ne morem gledat več. Včeri se je še meni vnel mehur, kri v urinu. Zdaj jemljem zdravila za to. Zdravnica me je včeri po nujno poslala k psihitru. Rekla je da imam velike težave in, da je moja navezenast na mačko posledica dogodkov iz otroštva, strah pred izgubo in občutki krivde. Dala mi je Lexaurin in Asentro. Prvič sem bila pri psihiatru in se bojim vzet antidepresive. Kako pa je z Lexaurinom? Lansko leto je umrl moj ljubljeni dedek in mi je blo podobno hudo...vendar ne tollko kot zdaj. Takrat sem vzela helex, na urgenci so mi dali tudi pomirjevalo vendar nevem katero. Takrat mi ni nič pomagalo to. Še vedno sem imela iste občutke, le zaspala sem lahko, vendar ko sem se zbudila sem imela tako hud občtke krivde ker sem sapala da bi bilo boljše če ne bi. Zdaj nevem kaj naredit, imam občutek da se mi bo zmešalo vsak čas.

Sama sem v preteklosti imela težave z socialno fobijo, katere sem se uspešno rešla brez zdravil in terapije, prav tako anoreksijo. Zadnjih 10 let sem imela načeloma mir. Občasno sem imela napade panike, tesnobnost, pojavile so se čudne fobije. V stresnih situacijah, predvsem ob izgubi ljubljenih pa sem imela napade panike, močno anksioznost, obsesivno kompulzivne motnje, takrat se tudi sampoškodujem.

Prosim pomagajte mi, želim si le da bi kdo prišu in pomagal moji mucki. Ko je ona v redu sem tudi jaz. Samo jaz enostavno nisem dovolj močna.

Prosim če ima kdo podobne izkušnj eob izgubi in bolezni, ker se počutim sama v temu. Vsi mi govorijo da pretiravam in da je pač stara in takšno je življenje in da jaz nisem nič kriva, ne razumejo kako se počutim.

[martinca]

Zdravo, iz kod pa si ? 

Kako pa ji uspes dati zdravila, tezko bo, ce ne gre... ali sploh pogoltne tableto?
Je vedno zivela notri ali tudi zunaj? 

[emi]

tableto ji moremo dat na silo, in tudi infuzijo da ne dehidrira. vse skupi je zelo boleče in stresno za mucko tko da mi je še tolko bolj hudo. Danes je reku veterinar da če še en dan ne bo jedla, da jo bojo morali hospitalizirati. Sploh si ne morem predstavljati da bi jo kr tam pustila prestrašeno. Ona je namreč notranja mucka, že od malega je bila ful boječa in se ni upala ven. Sem rabla nekaj časa za pridobit njeno zaupanje in od takrat smo eno postale.

Živim v Kopru in tukaj so zelo slabi veterinarji in sploh ne vem več komu zaupati. Peljala sem jo tudi v Postojno in tudi tam nesposobni, imela je dve operacije brez potrebe, od takrat so se ji začeli zdravstveni problemi in tudi meni. Ko se popravi neki, pol po kratkem času pride neki drugega, že eno leto. Zdaj se je pozdravla baje da vnetja grla, sem bila max 2 dni boljše volje...in spet zdaj to....
imam občutek da vsakič ko sem malo bolj sproščena in boljše volje gre kaj narobe....samo raje sem žalostna do konca življenja kot da jo zgubim.

[Slavka]

Draga emi  


Zelo razumem tvoj strah pred izgubo, kajti tale mucka ti predstavlja ljubezen, varnost...in strah ob tem, da to izgubiš, je nepredstavljiv.
Verjamem tudi, da marsikdo ne razume, zakaj taka panika....saj je konec koncev le domača žival, od tu tudi "očitki", da pretiravaš.

Zavedati se moraš, da je življenje minljivo...tako živali, kot ljudje enkrat umremo....to je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti. Jaz sem pred 4 leti izgubila mami in takrat si nisem predstavljala, da bom kdaj sploh lahko prebolela to izgubo...a vendarle je sčasoma grozna bolečina popustila...se umaknila spominom.

Zdravnica me je včeri po nujno poslala k psihitru. Rekla je da imam velike težave in, da je moja navezenast na mačko posledica dogodkov iz otroštva, strah pred izgubo in občutki krivde. Dala mi je Lexaurin in Asentro. Prvič sem bila pri psihiatru in se bojim vzet antidepresive. Kako pa je z Lexaurinom?  

Tudi jaz sem zaradi izgube začela z zdravljenjem z Asentro. Naj ti povem, da AD deluje na daljše obdobje, njegovega učinka ne boš začutila takoj, temveč šele nekje po 3-4 tednih jemanja. Z jemanjem prični postopoma in vztrajaj.
Lexaurin je pa pomirjevalo, ki te bo pomiril takoj...zato ga vzemi, ko boš čutila, da je stiska grozna.... ter tudi ob uvajanju Asentre, kajti takrat se simptomi tesnobe ponavadi rahlo okrepijo, nikakor pa ga ne jemlji preventivno.

A vendar vzemi ta zdravila le kot pripomoček....ne bodo namreč odpravila vzroka tvojega strahu....negotovostjo....Ta vzrok tiči znotraj tebe in s pogovorom, terapijo, ga boš spoznala in postopoma odpravila.

Sama sem v preteklosti imela težave z socialno fobijo, katere sem se uspešno rešla brez zdravil in terapije, prav tako anoreksijo. Zadnjih 10 let sem imela načeloma mir. Občasno sem imela napade panike, tesnobnost, pojavile so se čudne fobije. V stresnih situacijah, predvsem ob izgubi ljubljenih pa sem imela napade panike, močno anksioznost, obsesivno kompulzivne motnje, takrat se tudi sampoškodujem.

...mislim, da se nisi ravno rešila, temveč le preložila na kasnejši čas. Zato ti toplo priporočam, da pričneš s terapijo Asentre ter potem tudi poiščeš pomoč v obliki psihoterapije.

Morda se udeležiš tudi kakšne skupine za samopomoč, ki delujejo v društva DAM

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html


V pomoč pa ti prilagam še nekaj linkov....priporočeno branje:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=458

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558


...ter spletna orodja za premagovanje anksioznosti in depresije:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

Prosim pomagajte mi, želim si le da bi kdo prišu in pomagal moji mucki. Ko je ona v redu sem tudi jaz. Samo jaz enostavno nisem dovolj močna.

Mucko pelji k veterinarju, kajti le on ji lahko pomaga....pove kako je z njo. In če je njena bolezen prehuda, vedi, da s podaljševanjem življenja ona le trpi....Muca prav gotovo čuti tvojo ljubezen in bo vedno živela v tvojem srcu, tudi, ko bo prišel njen čas slovesa.
Ti pa lahko morda storiš dobro delo, ter greš v bližnje zavetišče, ter tako rešiš kakšno mačje življenje...sprejmi v svoje življenje novo kosmato kepico.

Objem  

[martinca]

Jaz sem doma iz gornje Stajerske, tako da ti ne morem pomagat dajat tablete. Jo pa znam. Pri nas v ptujski veterinarski bolnici dela dr. Senčar, vcasih je imel po TV oddaje o zdravljenju hisnih ljubljenckov. Po moje sicer vnetje grla ni nekaj tako hudega, da bi ti morala taksno paniko zganjat. Samo normalno skrbi zanjo. Ostalo pa je na njej, da se pozdravi! Malo pa moras gledat tudi naprej : ce ostane v bolnici, je to zanjo samo dobro, nic hudega ji ne bo tam! Bo pac zaprta. Strah jo bo samo prvi in drugi dan, potem pa se zivla navadi! Ne bo pa se poskodovala al pa kaj, kot bi se kje v naravi!  Tam je vec mack in bodo skupaj mijavkale in se klicale. Ne bo sama nekje zaprta. Jaz tudi trpim ob mijavkanju in mi razbija srce, toda svojo sem kljub temu dala operirati in potem zanjo skrbela - bilo pa mi je tezje, ker je moja Pika zunanja in je 2 dni podnevi in ponoci nenehno jokala podnevi in ponoci. Potem pa se je le navadila, da sva cez dan skupaj in da ni nic hudega, ce jo dam zvecer spat v drugo sobo na njeno lezisce in zaprem vrata za sabo, imela je vodo in pesek in bila na toplem,. oz hladnem, ker je vajena mraza.  Brez problema. Tudi veterinarski tehniki bodo lepo poskrbeli za tvojo macko, kot za vse druge. Tako da ce je nujno, je nujno. Ce pa ji odkrijejo kaksnega raka, pa najboljse, da jo das evtanazirat, karkoli drugega ne bi bilo humano! Ko sem jim mojo dala v roke, mi je slo na jok in sem rekla, ali rees ni nobene moznosit, da bi v moji Piki ostal kaksen tampon ali gaza, ali lahko to res pazijo, da ji ne bi premetavali drobovja, da ji ne bi cesa storili, vse nezno! Je rekel mladi veterinar, da naj bom 100% brez skrbi in sem verjela. Od tega je  pol leta in moja macka je danes zdrava, zelo rada lovi misi, imela pa je zaradi raka odstranjeno maternico in jajcnike.   
Ce pa bi se ji rak ponovil, pa sem si rekla, da je ne dam vec muciti in bi se odlocila za evtanazijo.
Kaj pa ce ima tvoja kaksne kamencke v secevodu, so jo pregledali ?

[crista]

Mogoče eden izmed možnih načinov dajanja tabletk, predpogoj je, da ima muca rada mleko.
V drobilcu, ali pa med dvema velikima jedilnima žlicama, zdrobiš tbl. Vzameš brizgo in notri streseš zdrobljeno vsebino, dodaš minimalno količino mleka, da bo stvar topna.
Muci nekdo drug odpre gobček, ti ji brizgo stisneš v usta, zato je pomembno, da je količina mleka majhna.

Muc se upira, ampak zato, ker ni navajen česa takšnega.

[emi]

Martinca muci ni pustila da se ji vzame kri in veterinarka da ni tko nujno, dala sem samo vzorec urina. Našli so kri v njem, vendar ne kristalov. Kaže na vnetje mehurja. Danes smo ji dali prvi antibiotik na silo pa je nekako požrla. Rekli pa so tudi da je možno da je tudi z ledvici kaj norobe za to pa rabijo vzorec krvi. In če so ledvica slaba je pol bolj malo upanja.

Slavka hvala za podporo. Danes bom vzela Lexaurin vendar nevem če zvečer ali zjutraj. Zdravnica mi je predpisala 1 x Lexaurin 1,5 mg pred spanjem. Zanima me kako dolg učinek ima ena tableta? Meni je namreč najhujše ko se zbudim, in zavem situacije, me prime panika občutki popolnega obupa, takrat se tudi samopoškodujem, kar mi malo oblaži pritisk. Najbolj se bojim tega neskončnega občutka obupa, straha in tesnobe, ko nevem kaj sama s sabo.

In kar noče in noče nehat. Že pet dni je tko. Že dva dni pa mucka noče jest nič. Nevem več kolko bom lahko zdržala vse to. So rekli, da če še jutri ne bo hotla jest jo bom mogla pustit tam na kliniki za nekaj dni, da ji dajo infuzijo in to...vendar samo misel da jo pustim tam prestrašeno mi je grozna. Ona je bila celo življenje samo v stanovanju, že pot k veterinarju je zelo stresna za njo (noče jest odkar sem jo peljala k veterinarju), se stiska k meni v rokav, me gleda v oči in mjavka od straha. Ko ji morem delat te stvari se počutim najslabši človek na svetu. Vem da je za njeno dobro samo mi ne pomaga. Nevem če delam prav.Imam velike občutke krivde do nje.

Lansko leto je imela prvič zdravstvene težave-bulo na trebuščku. Peljala sem jo k specialistu v postojno ter je reku da je sigurno maligni tumor in da jo je treba operirat. Bila sem v hudi stiski vendar sem poslušala strokovnjake. Imela je operacijo..so jo sterilizirali in izrezali neko majhno bulico ki jo ima že od malega pod pazduho...ki ni bila maligna. Za uno bulo na trebuhu pa so rekli da je cista in so jo samo spraznili. In spet glih sem malo prišla k sebi se je po dveh tednih bula spet napihnila. Rekli so mi da je to pogost pojav in pač naj pustim tako. Sledila so si obdobja ko se ji je bula napolnila in praznila. Jaz sem šla živet v Ljubljano, tam sem našla svoj duševni mir, zadovoljna sem bila s sabo in vsem...vendar so me občutki krivde da sem mucko pustila samo z očetom doma morili na trenutke in v sanjah. Junija to leto se ji je ta cista odprla in zagnojila. Preseliti sem se morala nazaj v Koper saj oče skoraj celo poletje preživi na počitnicah in ne bi skrbel za mačko (mislila sem se oktobra spet selit nazaj v LJ vendar zaradi zdravstvenih težav mačke sem ostala doma), spet je nek kao najboljši onkolog v slo reku da je tumor. Pač se je pol pojavu na cisti. In da rabi nujno še eno operacijo. Izkazalo se je da ni bil tumor, vendar so ji odstranili celotno cisto in odstranili seske češ da ne dobi slučajno tumorja na sesku.Razparali so ji cel trebušček, imela je dolgo okravanje in od takrat ni več ona. Težave so se vrstile...pojavila se ji je ena bulca manjša na glavi, imela je težave z dihanjem, vneto grlo in zdaj to. Že pol leta sem anksiozna, borim se s hudimi občutki krivde. Bojim se kaj naredit da ne bo spet narobe.

Jaz sem odvisna od te mačke, imam veliko potrebo po temu da jo ščitim, kot materinski nagon, ona je zame kot hčerka. Ona rabi mene in jaz rabim njo. In nisem še psihično pripravljena jo zgubit...ne na tak način, da jo morem gledat kako počasi umira. To je preveč boleče in s to bolečino se ne morem več spopadat. Najrajši bi zaspala za vedno. Glede antidepresivov pa nevem če jih vzet, bojim se da bi se mi na začetku stanje poslabšalo, zdaj pa si tega res ne morem privoščiti.

[martinca]

Ocitno ima tumor tu, tumor tam. Ce se ji delajo zunaj, se ji gotovo delajo tudi znotraj.
Vsako odlasanje z evtanazijo je mucenje obeh, nje in sebe !
Ima pravico do dostojnega konca. Pustiti je v mukah brez zdravljenja ne smes, v vsakem rimeru se ti trga srce. Prej se trpljenje konca, tembolje zanjo ! Ti pa bos ze prenesla, še vsak je prenesel. Tudi sama imam hude spomine trplejnja muc iz preteklosit, ko nisem mogla pomagati. Dolga leta me je preganjal spomin in krivda. Zato te razumem. Ampak tej muci z zdravljenjem samo podaljsujes trpljenje, zdravljenje pa je kot vidis nekoristno. Razen ce se motim glede zadnjega?? O tem bi moral presojat veterinar! Pa malo vzemi v zakup, da radi sluzijo na nas racun, izvajajo razne posege, da jim kaj pritece. Ne mislijo na zival, ampak na svoj zep. Zato je vse na tebi in da se odlocis v skladu z vestjo 

[emi]

Do sedaj so se veterinarji vedno zmotli glede tumorjev. Veterinar v postojni, ki je kao najboljši v slo na tem področju, se je zmotil. 2x je imela operacijo brez razloga. Na koncu se je izkazalo, da ni imela nikoli malignih tumorjev. Zmesarili so je brezveze, in za to sem jaz kriva ki zaupam. Neki v meni mi je govorilo naj jo ne dam operirat. To si ne bom mogla nikoli opravičiti.
Glede evtanizije pa je prehuda odločitev zame...trenutno ne vemo niti kaj ima. lahko se ledvice ali samo vnetje mehurja kar se da z antibiotiki pozdravit.
Vidim da trpi in jaz še bolj. V ponedeljek jo peljem k enemu tretjemu veterinarju.
Če bom vidla da ni rešitve itak vem da je uspavanje neizogibno...samo dokler je vsaj kakšna možnnost da ni to ne morem.
Če pa nje ne bo več, nevem kaj bom nardila. Ne morem si predstavljat življenja brez nje. Imam tudi eno drugo mlado mucko...sem mislila da se bom lahko tudi na njo navezala samo čutim samo občutke krivde do starejše če božam malo...samo stara muci je najbolj posebna na svetu, kot da smo ustvarjene za bit skupi. Zaljubljena sem v njo, jo ljubim več kot vse.

[martinca]

Ce imas dosti denarja, jo pripelji za kaksen teden v veterinarsko bolnico Ptuj, daj jo v roke najboljsim, naj jo pregledajo, imajo pa samo RTG in ultrazvok, se mi zdi, saj to izvajajo v narkozi. Reci jim, koliko si pripravljena investirati vanjo ne glede na rezultat, ampak z upanjem na najboljse. Po moje bi blo s kaksnim posegom vred in lezalno dobo do 400 eur  s posegom in z lezalno dobo vred, plus 100 eurov za bencin... Bi pa mogoce morala dolocene preiskave kot je CT, delati v Ljubljani!!! Najprej se moras zmeniti, kaj se bo sploh delalo.

Da macka trpi in ti z njo, ko jo peljes, te ne sme prevec sekirat. Macka trpi samo nekaj casa, dokler se ne navadi na voznjo. Potem pa ji je boljse. Ce ji prigovarjas in z njo joces, ona misli, da obe trpita : to vidi po tebi.

Nehala bo trpeti oliko in se bati, ce bo vidla, da ti ves, kaj delas in da si mocna in brez strahu in zalosti! Ona sklepa tudi po tebi! Zato jo v zacetku privh 5 minut pomirjaj in ji kaj mirno pravi, vsake toliko med voznjo pozobaj po obrazku, ampak sam prvih 4 minut, nato ne vec. Potem pa ko ona nadaljuje s svojo tozbo, bo mijavkala in te bo klicala tembolj, bolj kot bos ti z njo glasno govorila! Mislila bo, da sta obe nekje zaprti v avtu in ne moreta ven in se bo prav zaradi tvoje zalosti in solz še huje bala kot bi se sicer v primeru tvojega nezanimanja in sproscenosti ob njej !!! Zato bodi tiho, ona pa se bo navadila, kmalu bo vidla po tebi, da ni nic hudega! Ce pa jo bos naenkrat zacela tolazit in jokat poleg nje, p bo znova zagnala strah, zaradi tebe. Nekdo pac mora biti miren in to  siti, ki ne bos drzala reiskav in posega.

Dela pa jo naj ekipa, dr. Senčar ali kdo od mladih dveh veterinarjev : veterinarkam je v roke ne dajaj. Zato ker ne!
Najboljsa med vsemi pri ravnanju z zivalmi je veterinarska asistentka  (ne veterinarka) Maja - od jemanja krvi, vsakega pikanja, pregledovanja.

Sem isto obcutljiva, ko moji dve prinesem na cepljenje, se ze zunaj cela tresem in me zasekira ob  vsakem mijav mojih mack. Moja muca sedi z iztegnjenimi sprednjimi tackami in Maja ji znati dati  injekcijo, ne da bi se moja kaj premaknila. Samo pri pikanju v misico noge je problem, ampak Maja upoirabi kratko iglo za muce in  pocasi zbode, ne trese se in z nicemer macke ne zmoti, da bi ta imela priloznost za praskanje in paniko. Pa ni ob Majinem delu  kljub temu macka ni nikoli  bevsknila, ne ugriznila, ne zatekla v nogic!  Kako ji je sive vzela iz trebuscka , ej, en, dva, tri, naglo, brez nepotrebnega zivckanja. Prav potolazis se, da so taki, ki znajo z zivalmi delat in razumejo macjo naravo.

To zadnje , otekla nogica in ugriz mirne macke,  pa se je zgodilo samo takrat, ko jo je cepila ena od veterinark in enkrat, ko jo je ena druga asistentka.
Zato mack veterinarjem ne dam v roke...  Oni naj operirajo. Tehniki znajo lepse

Od takrat moje Pike ne peljem, ce Maje ni v sluzbi. Ce nekoc Maja menja delovno mesto, (je sicer ne poznam, samo opazam stvari in to ni nekaj, kar bi upala na glas povedat in tam simfat) pac  zacnem moje macke voziti tja. Samo da izvem, kje je. Sicer pa so zdrave, samo vsakoletno cepljenje..  Zato da jim prihranim nepotrebno trpljenje in stres.


Sicer ne vem, kaj bi lahko v Ptuju ugotovili drugega kot to, kar ugotovijo v Lj ali v Kopru.

[emi]

ja jaz sem jo takrat peljala v postojno, ki je znana po svoji kakovosti, specialistih. Je pa tudi zelo draga vendar za njo bi res dala vse tako da denar ni problem. Tam pa imam glih najslabše izkušnje. Je res da imajo najboljšo opremo in vse samo ne razumejo, da je lahko operacija in preiskave-narkoza bolj nevarne kot bolezen sama in še stres je pri mačkah zelo močen dejavnik pri vnetju sečil in depresiji, ki se kaže kot neješčnost.
Danes mi je rekla vet da če ne bo jedla še naprej ji bojo dali apaurin. Res smo tudi v bolezni povezane.

Drugače po moje gre veterinarjem res bolj za keš. Jaz sem več kot 2000 eur zapravila v zadnjem letu za njeno zdravljenje...in stanje je samo še slabše kot če se ne bi sploh zdravla.

Bomo vidli v ponedeljek kako bo  pri tem tretjem veterinarju na Kozini. Nujno ji je reba vzet kri da se vidi kaj sploh je. Se tako bojim pondeljka.

Drugače se od včeri zveče,r odkar sem pisala  na forum, preveč normalno počutim. Ne zavedam se več popolnoma resnosti situacije, kot sem se v prejšnjih dneh. Prav realno sem začela gledat na situacijo, pač da je mačka in stara in da prej ali slej bi itak se morala s tem soočit...nimam več tolko tesnobe in to noč sem končno po petih dneh spala...cele 4 ure in uspela pojest eno juhico brez bruhat.

Se zelo bojim da je to samo umiritev pred nevihto in bo prišla vsa tesnoba, strah in panika za nazaj kr naenkrat....močnejša

Ko bi vsaj lahko ohranla tako psihično stanje še nadaljno....

[urssska]

Uboga žival, pred njo je pri tej starosti samo še eno samo životarjenje in vlačenje od veterinarja do veterinarja. Pelji jo uspavat in si dobi pomoč, saj sama veš, da je takšna navezanost patološka, pa sem sama velika ljubiteljica živali, sem že tudi vozila svoje muce na operacije in ne podcenjujem tvoje bolečine, ampak enkrat si ne moreš več zatiskat oči, pa zarad svojih problemov dopuščat, da žival hira in trpi, to ni humano, ampak sebično!

[martinca]

Emi, ce si od strahu tako slabo z zelodcem, imas kaksna zdravila doma, da vzames po potrebi, da bos lazje prenasala, si ze bla kaj pri zdravniku? Sicer ne vem, kako ji bodo s tem odvzemom krvi kaj pomagali,  to bi ze lahko storili in ze spoznali problem.  Kaj pa temperaturo so ji kaj nazadnje zmerili? In koliko je imela ? Zdaj pa res probaj ostati tako kul, pa tudi v ponedeljek. Ti povem, da eni znajo jemat kri in vse.  Ti si po moje tu edina, ki zarad tega pade v paniko in krivdo, žival se še že pomiri. Upam da imajo takega asistenta ki zna z zivalmi. 

Ali niso veterinarske bolnice v Postojni zaradi premalo obiska zaprli?

[emi]

Ja vet jo je pregledala in je rekla da zgleda ok, nima temperature. Me je tko strah za jutri...po krvi se bo vidlo v kakšnem stanju so ledvica...

drugače bolnica v postojni mislim, da je odprta. Tam dela eno moja prijateljica, ki mi je tudi svetovala to bolnico. Obisk pa baje majo kr dober, velikio je strank iz italije in hrvaške. Čeprav res ni za zaupat veterinarjem, vem da je težko delo, ker pač žival ne more povedat kaj jo boli samo bi si mogli res za vsak primer posebaj vzeti čas. Kot je tudi v našem zdravstvu tudi oni dajajo diagnoze na podlagi večine. Ne grejo analizirat vsak primer in simptom posebi. Za nas razumem da imajo pač gužvo in je težko vendar glede na to da veterinarja kar dobro plačaš, bi se moral bolj posvetit živali. Večina ljudi se ne razume v veterino in dejansko lahko prodajo ljudem kar hočejo. Kolegica je šla k trem različnim veterinarjem. Prvi je reku, da rabi nujno operacijo, drugi, da ni nič za nardit in naj ga da uspavat saj samo trpi, tretji pa je mačku samo dal kateter in dieto in v treh dneh je bil maček kot nov. Tko da dejansko bi po nepotrebnem mačka lahko ubila.

Pri zdravnici pa sem bla in poslala me je psihiatrinji pod nujno. Bila je zelo prijazna, ni mi pustila da grem iz ambulante dokler ne odpre psihiater. Sem bila res na koncu takrat. Pol mi je pogovor s psihiatrinjo nekoliko pomagal, sem dala iz sebe kar sem tičala not. V sredo morem it spet tam.
Glede želodca pa od torka ne jem nič (razen včeri), pijem samo kavo in ful kadim. Zato jemljem rupurut da mi malo pomiri. Od torka sem shujšala pet kil, ko sem se včeri vidla v ogledalo sem se prav ustrašla saj se vidijo že ful rebra (čeprav ni niti približno tko hudo kot ko sem imela anoreksijo in prišla na 39 kil, se bojim da bom padla spet v to) samo res ne morem jest. Če jem se pol počutim se slabše.

[lorika 888]

Emi, najprej en iskren, veeelik objemček in zagotovilo, da te v tvoji pretirani navezanosti na žival povsem razumem in te ne obsojam (tudi sama obožujem živali), čeprav pri meni še zdaleč navezanost ni tako obsesivna kot tvoja in se z izgubo živali nekoliko bolj racionalno spopadem, pa čeprav tudi s solzami. Vendar ti res ne morem svetovati drugega kot to, da je življenje minljivo. Dejstvo je, da je muca že stara. Mislim, da je neka možnost, da jo ohranjaš pri življenu z infuzijo, v bolnici ... Vendar, kakšno je potem to živjenje za bolno, ostarelo mačko? Se ti ne zdi, da trpi, da jo morda boli? Ne me narobe razumeti, starost sama po sebi ne bi bila problem, če bi bila mačka zdrava. Toda vse, kar opisuješ (hiranje), mora biti zanjo v tej bolezni grozno.


Tudi sam se v svoji družini prensesla veliko psihičnega nasilja. Bivanje v nezravem okolju me je naredilo šibko in nesamozavestno, kar seveda okolica (v šoli, službi in ko sem v družbi čustveno neinteligentnih ljudi, celo nekatere zveze s fanti sem podzavestno imela take, da me fantje niso razumeli) opazi in seveda s  pridom izkorišča, čeprav sem sicer zelo sposobna in razgledana. Opazijo mojo šibkost, zato me začnejo (milo rečeno) zafrkavati, v službi pa izkoriščati in obkladati z žaljivkami ter klevetati. Vse samo zato, ker se zlomim, ker se itak ne bom postavila zase.

No, kaj ima vse to opraviti z živaljo? Tudi zame je bil pravi balzam, po psihičnim napadih in besedah, da sem grda in glupa in "ovca" (danes vem, da nič od tega dvojega ne drži), stisniti se k mački. TAkšna družba, pa magari z živaljo, je prijetnejša od družbe z  nekaterimi ljudmi, ki se znašajo nad druge.

[mina]

Uboga žival, pred njo je pri tej starosti samo še eno samo životarjenje in vlačenje od veterinarja do veterinarja. Pelji jo uspavat in si dobi pomoč, saj sama veš, da je takšna navezanost patološka, pa sem sama velika ljubiteljica živali, sem že tudi vozila svoje muce na operacije in ne podcenjujem tvoje bolečine, ampak enkrat si ne moreš več zatiskat oči, pa zarad svojih problemov dopuščat, da žival hira in trpi, to ni humano, ampak sebično!

Ne vem, če bi še kaj pripomnila. Tisti, ki me poznajo, vedo da imam rada živali, a kar je preveč, je pač preveč. Tvoja navezanost je (kot si sama ugotovila) patološka. Naredi nekaj ZASE in pusti muco, da se ali opomore ali poslovi.
Predvsem pa začni živeti. To pomeni tudi jesti. Prazna vreča ne stoji pokonci. Bojim se, da bo vse to tako vplivalo nate, da boš spet padla v anoreksijo. Imej se rada.