Duševne motnje in okolica

[mravlja1]

Pozdravljeni,
sama se že pet let zdravim za depresijo in anksioznostjo. Trenutno poleg zdravnikov za moje stanje vedo še 3 osebe, starši in partner. Nisem namreč želela tega obelodaniti vsem znancem, ker sem bila mnenja, da to v družbi še vedno ni sprejeto tako, kot bi moralo biti - žal. Trenutno pa razmišljam, da bi ljudem povedala, kaj je 'narobe' z mano, morda bi me v določenih situacijah tudi bolje razumeli... vsekakor ne vsi, ampak. Sedaj pa sem v precepu.. ker se bojim, da bo moje dejanje lahko napravilo več škode kot koristi. Kako ste se vi soočili s tem problemom?

[kinto]

Pozdrav mravlja1,

Te popolnoma razumem. Želiš povedat, ker bi tako folk vsaj razumel določene stvari, zakaj si v določenih trenutkih ravnala tako kot si, itd., po drugi strani pa te skrbi, da se bo to negativno vplivalo na vaše odnose, delo, itd., ker so duševne motnje zaenkrat pač še vedno precej stigmatiziriane.

Kolikor sam vidim, ljudje, ki o tem spregovorijo, precej večkrat naletijo na pozitiven odziv kot pa obratno. Pravzaprav so pogosto ljudje precej presenečeni, ko vidijo, kako močne podpore in razumevanja so deležni. Mislim, da se stanje, kar se tiče stigmatiziranosti, tudi pri nas vidno izboljšuje, še posebej v zadnjem času, ko je spet kar nekaj "televizijskih" oseb priznalo, da se oz. so se zdravili za depresijo.

Jaz sicer tega, razen redkim izjemam, nisem omenjal, ker zaenkrat tega še ne želim. Sem pa skoraj zihr, da bom enkrat povedal, kaj je bil razlog, da sem za eno leto dobesedno poniknil v zemljo, samo menim, da še ni čas za to In upam oz. verjamem, da bom nekoč o tem govoril tako, kot lahko govorim npr. o svojem zlomu roke, zlomu zapestja, zvinu gležnja, gripi in....(ammm, ok, nisem bil ravno ful neki bolan ), uglavnem povsem odkrito, brez bilo kakršnih predsodkov, sramu, itd. 

[trzinka]

Jaz osebno nisem imela problema s tem. Povedala sem, ko sem prišla k sebi in vsak je bil začuden in ni mogel verjeti, da se je to meni zgodilo. Veliko stvari sem jim razložila, povedala kako to sploh zgleda, kaj čutiš, kaj se dogaja in naletela sem , predvsem s strani sodelavcev na pozitiven odziv. Tisti, ki so bili v podobni situaciji to razumejo, nekateri ,ki tega niso doživeli poskušajo razumeti, nekateri pa sploh ne razumejo in se sploh ne obremenjujem s tem. Čutim pa, da me nič postrani ne gledajo, ker sem za njih ostala ista oseba, kot sem bila prej.....
Sama se odločiš, ali boš povedala ali pa ne, pa komu. Jaz npr. možu nisem takrat mogla, ker je bil nerazumevajoč, sem mu šele pred kratkim in odziv sedaj je čisto drugačen...
Veliko ljudi misli, da smo nori, ali da se nam je strgalo, po domače povedano... , to je predvsem zaradi neznanja in metanja vseh psihičnih bolezni v isti koš, strokovno povedano je to stigmatizacija......

Ni mi sploh nerodno govoriti o tem, tudi z neznanci....ravno iz razloga, da jim pokažem, da sem še vedno ista oseba in da mi ne manjka kolešček v glavi...

[mravlja1]

Hvala vam za odgovore! Morda bom povedala osebam, s katerimi sem malo bližje in ne kar vsem... Malo me žalosti, ker imam včasih občutek, da ljudje mislijo, da mi tako stanje paše, da se ne potrudim dovolj da bi bilo bolje.. kot da ne vidijo, da trpim - kot da uživam v tem, ker mi pač tako paše, da sem boga in se smilim sama sebi. Hkrati pa mislim, da se res trudim... v tem času sem diplomirala (s težko muko napisala nalogo, ker sem bila takrat res v krizi), vpisala sem magisterij in ga dokončala, poizkušam različno hrano, športam kolikor zmorem, poizkušam biti pozitivna...
Tako da si potem mislim, glej, če me še nekateri od tistih ki vedo včasih ne razumejo, zakaj bi delala situacijo še slabšo in razlagala še ostalim...

[trzinka]

Mislim, da si se prav odločila, zaupaj tistim, za katere smatraš, da bodo razumeli...

Te lahko vprašam kako se zdraviš, na kakšen način?

[mravlja1]

Od začetka sm na Paroxatu. Hodila sem tudi k psihiatru.. ampak nisem videla nobenega efekta, ker mi je zgolj pisal recepte.. imela sem občutek, da niti nima časa me poslušati, ko sem mu povedala za moje samomorilne misli mi je samo požugal s prstom  itd. Tako da nisem več hodila tja. Potem sem začela hoditi h kliničnemu psihologu... ampak žal odnehala, zaradi selitve v drug kraj. Sedaj trenutno sem samo na tabletah, ampak iščem tudi psihologa oz. nekoga s katerim bi se lahko pogovorila in morda rešila določene zadeve, ker bi rada napredovala (iz literature sem prebrala da imam očitno neke globoke zapreke, ki jih moram rešiti)...
Vmes med mojih zdravljenjem s Paroxatom sem s posvetom psihiatra tudi opustila tablete.. a žal neuspešno. Tako, da me je strah kako in kaj bo.. Včasih me je strah da tega ne bom mogla nikoli premagati, saj se mi zdi da sem že toliko stvari poskusila in sem na istem...

[martinca]

Spet ena, ki se je selila in obolela 
Ves kaj, tistim ki jim lahko, jim povej, ce tako cutis, ce cutis varnost, ampak ne vsega. Da pac resujes probleme, reci, da si vcasih v stiski. Ce so preprosti in dobri ljudje, bodo takoj imeli sto in en nasvet in se bos pocutla bolje!  Kasneje pa tega ne obelodanjaj prevec    sier te bodo cenili in predalckali glede na bolezen, namesto po tem, kar si! Ko je en pri nas vaški srenji odkrito povedal, da se boji zaprtega prostora in ni sposoben it z dvigalom niti z busom, je bil sprejet, še vedno resno jeman in ga ne vidijo kot cudnega, razumejo da je bolezen. Ucitelj v penziji.

Ostalim, kar enim znancem, pa pa seveda nic povedat!

[mina]

Ko sem nehala skriavt moje stanje, se mi je zboljšalo. Sicer ne povem vsem, ampak me ni sram obelodaniti tistim, za katere mislim, da bodo razumeli.
Dobro si se odločila.

[trzinka]

mravlja, takole bi ti svetovala...ne vem v kateri kraj si se odselila, vsekakor ti priporočam psihoterapije :

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

tukaj si poglej seznam in lahko kakšnega v tvoji bližini kontaktiraš. Psihoterapevt ni enako kot psihiater . Psihiater ti določi diagnozo, napiše recept in če je dobre volje ti posveti mogoče 10 ali 15 minut pogovora in to je vse. S psihoterapevtom (odvisno od vrste terapije) pa se pogovarjata celo uro, ti posveti čas, ti svetuje, da naloge, te usmerja, da dojameš v čem je izvor vseh težav in začneš delati spremembe v svojem življenju.....
Če si nezadovoljna s psihiatrom , ga zamenjaj. Zdravila sama ne pomagajo, če sama ne narediš nobenega koraka naprej , je treba poskrbeti za spremembe, je pa fajn , da ti pomagajo se postaviti kolikor toliko na noge. Mogoče ti tudi ne ustrezajo.
Na našem forumu imamo tudi skupina za samopomoč, malce pobrskaj, so obvestila in časi srečanj.

Kar pogumno naprej, se da izvlečt iz teh globin

[soraja]

Tudi jaz imam podoben problem.
Za mojo bolezen vesta samo starsa in noben drug... In razmisljam, da bi se komu povedala, a me je strah. Bojim se reakcij, ze sedaj imam obcutek, da me ljudje ne razumejo, kaj bo pa potem...?
Vseeno dobro premisli, komu zaupas to svojo diagnozo, veliko ljudi se vedno zivi v srednjem veku in je za njih to strasen "tabu".

[trzinka]

Tudi jaz imam podoben problem.
Za mojo bolezen vesta samo starsa in noben drug... In razmisljam, da bi se komu povedala, a me je strah. Bojim se reakcij, ze sedaj imam obcutek, da me ljudje ne razumejo, kaj bo pa potem...?
Vseeno dobro premisli, komu zaupas to svojo diagnozo, veliko ljudi se vedno zivi v srednjem veku in je za njih to strasen "tabu".

ja, soraja imaš čisto prav, ta tema je velik tabu še za nekatere, fajn pa je da tistim, ki imajo vsaj malo posluha razložimo, da bodo bolj osveščeni in da se prekine ta začaran krog neznanja.....ampak , to je stvar posameznika ali bo povedal ali ne, je težka odločitev in pogumen korak 

[mravlja1]

mravlja, takole bi ti svetovala...ne vem v kateri kraj si se odselila, vsekakor ti priporočam psihoterapije :

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

tukaj si poglej seznam in lahko kakšnega v tvoji bližini kontaktiraš.

Trzinka hvala za trud, ampak žal sem predaleč, živim v tujini. Trenutno sem začela tukaj iskati nekoga, upam, da mi bo ustrezalo.
Na začetku sem mislila, da bom že nekako, ampak ne gre... pa tudi jezik je bil malo problem, včasih še v domačem jezuku ne znaš opisati določenih občutkov, ampak sem se sedaj že malo bolj izpopolnila in mislim, da bo šlo...

[mravlja1]

Tudi jaz imam podoben problem.
Za mojo bolezen vesta samo starsa in noben drug... In razmisljam, da bi se komu povedala, a me je strah. Bojim se reakcij, ze sedaj imam obcutek, da me ljudje ne razumejo, kaj bo pa potem...?
Vseeno dobro premisli, komu zaupas to svojo diagnozo, veliko ljudi se vedno zivi v srednjem veku in je za njih to strasen "tabu".

ja, soraja imaš čisto prav, ta tema je velik tabu še za nekatere, fajn pa je da tistim, ki imajo vsaj malo posluha razložimo, da bodo bolj osveščeni in da se prekine ta začaran krog neznanja.....ampak , to je stvar posameznika ali bo povedal ali ne, je težka odločitev in pogumen korak 

S tem se tudi jaz zelo strinjam, ampak pri tem gre za problem pretehtanja koristi.. koliko dobrega bomo s tem povzročili in koliko bomo (lahko, ni pa nujno) sami zaradi tega trpeli. Tudi moja želja je povedati, zavpiti na glas, razkriti svojo zgodbo... ampak me je kljub vsemu strah. Včasih se mi niti ne zdi, da gre toliko za neosveščenost, ampak se mi zdi, da so nekatere osebe prav malo žleht, če se lahko tako izrazim... ampak to je že debata za drugo temo.

[trzinka]

ja, mravlja, imaš prav za "žleht" osebe...Jaz sem se razkrila, ko je bilo moje počutje že skoraj  in zato so bili vsi začudeni. Tudi jaz imam željo vsem povedati, za kaj sploh gre, da to ni nič strašnega, da se to lahko čisto vsakemu zgodi, ko najmanj pričakuješ.....
Tudi sama nisem verjela, ko se mi je prvič začelo, da je to psiha, sem se še smejala, češ, to se meni ne more zgoditi....., pa je šlo žal vedno globje....

Sedaj z lahkoto povem, kaj se mi je zgodilo in če me kdo čudno pogleda, povem, da se lahko to tudi njemu zgodi, da se to dogaja in se bo vedno več ljudem dogajalo...Razložim, kakšni so občutki, kakšne so bolečine, kakšne misli se podijo takrat po glavi, kakšen strah te ohromi in povdarim, da takih bolečin ne želim tudi najhujšemu sovražniku. A veš, da radi prisluhnejo in še vprašajo, na koncu priznajo, da imajo tudi sami težave......

Upam, da si boš zrihtala dobrega psihoterapevta, v tujini, kjer se mogoče ne znajdeš, je res zate hudo, ne veš, na koga se lahko obrneš in komu lahko zaupaš. Držim pesti, da boš zadovoljna in pač , ko boš začutila željo, da nekomu poveš za svojo težavo, boš še bolj napredovala

[mravlja1]

Hvala vsem za odgovore. Se kar bolje počutim.
Ob trenutkih sem se namreč počutila kot da obračam hrbet sotrpinom in nič ne pripomorem, da bi se ozaveščenost glede teh motenj obrnila na bolje. Ampak vidim, da se tudi vi strinjate, da je primarno, da najprej gledamo nase, se počutimo bolje, premagamo težave in šele nato novim podvigom naproti.