Anksioznost in strah pred psihozo

[thousandthskies]

Pozdravljeni,
stara sem 21 let in že več kot eno leto trpim zaradi anksioznosti. Po smrtu sorodnika in manjših zdravstvenih težavah (nekaj z želodčno kislino) pred prb. 1,5 letom sem po prvem napadu panike pristala na urgenci zaradi napada panike. Po tem sem bila še približno en mesec prav "out", bala sem se, da je kaj narobe z mojim zdravjem  in da bom umrla. Ko sem se končno zavedala, da je z mano vse v najlepšem redu, so se mi začeli pojavljati novi strahovi. Strah me je postalo, da se mi meša, da bom postala shizofrenik, dobila glasove v glavi in privide,  da se bom začela izogibati ljudi, ker se bom recimo bala, da me hočejo ubiti itd. Nekako me je začelo biti "strah pred strahom". Seveda realno vem, da je vse posledica anksioznosti, simptomi so identični (potenje rok, mišični trzljaji, občutek nerealnosti, vrtoglavica, slaba koncentracija, zvonenje v ušesih, itd itd.). Poleg tega pa tudi vem, da sem že od nekdaj malo nagnjena h hipohondriji. Kljub vsem zagotovilom, še vedno nisem prepričana, da se mi ne res meša. Namreč: po nekih problemih z očmi zaradi leč, so postale moje oči občutljive na svetlobo, sploh ne morem biti več pod neonskimi lučmi, včasih se mi zdi, da če gledam v določen predmet nekaj časa se začne rahlo raztezati, večkrat vidim iskrice, še ko zaprem oči nikoli ne vidim popolne teme.  Takrat se skoraj vedno panično prestrašim, da se mi meša. Bila sem pri psihiatrinji, rekla mi je da imam  generalizirano anksiozno motnjo in mi predpisala Zoloft 50mg  zjutraj, svetovala pa mi je tudi ukvarjanje s športom. Ne jemljem antidepresivov, saj se bojim, da mi bodo škodili in da ne bom mogla normalno funkcionirati v vsakdanjem življenju. Imam namreč veliko prijateljev, rada hodim ven, študiram in delam itd. Bojim se  pa, da ne bom mogla nikoli spiti niti kapljice alkohola in da bom konstantno utrujena.  Zadnje čase se mi je začel pojavljati nov strah: da se bom začela bati ljudi,  na način, da mi hočejo kaj fizično narediti ali pa škodovati na kak drug način. Te "prisilne misli" se mi kar naprej vrinjujejo, včasih si že mislim, da so realne. Večkrat se počutim nelagodno v družbi ljudi s takimi mislimi po glavi, čeprav realno vem, da mi noben ne bo nič storil. Poleg vseh teh zgoraj naštetih strahov so še drugi: recimo, glede na to, da študiram nekaj v zvezi s psihologijo: kako bom sploh bila kdaj dober svetovalec, če ne bom imela rešenih svojih problemov? Kako bom sploh lahko normalno funkcionirala s to svojo motnjo?
Moja vprašanja so sledeča: Ali so moje težave z vidom posledica psihoze, anksioznosti, občutljivih oči, začetka shizofrenije..? Kaj mi svetujete glede antidepresivov - ali naj najprej poskušam poiskati pomoč pri psihologu?  Kakšne posledice na možganih in na vedenju puščajo antidepresivi med jemanjem in po končanem jemanju? Ali je možno, da bo moja motnja kdaj prerasla v kaj hujšega, mogoče kako psihozo? Kako si lahko zagotovim, da je z mano vse ok?  Hvala za odgovor.

[Arwen]

Bojim se  pa, da ne bom mogla nikoli spiti niti kapljice alkohola 

je to res taka tragika?

svetovala pa mi je tudi ukvarjanje s športom. Ne jemljem antidepresivov, saj se bojim, da mi bodo škodili in da ne bom mogla normalno funkcionirati v vsakdanjem življenju. Imam namreč veliko prijateljev, rada hodim ven, študiram in delam itd. Bojim se  pa, da ne bom mogla nikoli spiti niti kapljice alkohola in da bom konstantno utrujena. 

pameten nasvet, to s športom; utrujenost pa se bo začela prej pojavljat zaradi vseh teh vsiljivk kot zaradi AD-ja. Z njim se namreč lahko čisto normalno živi.

[trzinka]

Tvoja vprašanja me zelo spominjajo na vprašanja naše Buške

Moje mnenje je, da pričneš jemati AD, glede na težave, ki si jih naštela. Sama jih jemljem tri leta in popolnoma normalno živim, delam, uživam, diham, razmišljam....možgančki so OK, se še niso scvrli  zaradi zdravil

To, da bi šla rada študirat v zvezi s psihologijo je  več kot odlično, saj je lažje razumeti ostale ljudi s psihičnimi problemi, katerih se zavedaš tudi sam.

Kot drugo ti toplo priporočam psihoterapijo, kjer boš odkrila svoje napačne miselne vzorce in se s pomočjo terapevta, usmerjanja postavila na noge in spremenila način življenja. Športanje, sproščanje, druženje, hobiji, branje......., to so stvari s katerimi zapolnimo naš lajf in naše misli.

Sama sem doživela podobne stvari kot ti. Ne boj se zdravil, ne boj se psihiatrov in ne boj se terapij. To so popolnoma normalne stvari v našem že tako težkem življenju in vedno več ljudi se sooča s svojimi težavami.

Če boš pričela z jemanjem Zolofta, ti priporočam postopno zviševanje do doze, ki ti jo je določil psihiater. Se pravi, da začneš s četrtinko tablete, pa potem čez en teden povišsš še za četrtinko, pa spet čez en teden.....do cele tabletke. Bo lažje zaradi stranskih učinkov, ki trajajo lahko od 4-8 tednov, lahko pa jih sploh ne boš imela. Samo ne ustraši se jih, je treba vzdržat in malo potrpet.

Vse bo v redu, si popolnoma normalna oseba z motnjami, ki jih imamo več ali manj že vsi ljudje na tem svetu