DIAGNOZA F33.2 (DEPRESIJA)

[anja01]

Pozdravljeni,
sem nova članica NEBOJSE, pred kratkim prejela diagnozo F33.2, psihiater mi je rekel, da gre za depresijo, nič pa kakšno. Potem sem na internetu našla, da gre za težko povratno depresijsko motnjo brez simptomov psihoze. Ne razumem kaj pomeni težko povratna - ali se težko pozdravi (povrne v normalno stanje) ali se težko ponovi (ko je enkrat pozdravljena)? Sama bi rekla, da velja prva trditev, ker so simptomi precej hudi.

[masi]

Pozdravljena in dobrodošla med nami,

Kot prvo se ne obremenjuj z uradno diagnozo, ker to je uradni zaznamek za zdravnika. Tebi to ne pomeni nič. Zdravnik je čisto pravilno dejal, da imaš depresijo, tako da se ravnaj po njegovih navodil glede zdravil in psihoterapije.


Nič bat, je ozdravljivo

masi 

[trzinka]

toplo pozdravljena med nami anja 


se čist strinjam z masi Ne obremenjuj se z diagnozo, ampak bodi vztrajna in delaj na spremembah v svojem življenju. Težko je, ampak ozdravljivo

[Arwen]

točno tako, kot pravita Masi in Trzinka ; raje preberi kaj od tega http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=898&Itemid=84

[987]

Kot so že predhodniki rekli, gre samo za uradno diagnozo, katere so samo orientacija za specialista. V resnici na začetku zdravljenja težko govorimo o neki točno določeni diagnozi, saj se simptomi motenj normalno prekrivajo.
Svetujem ti, da se ne obremenjuješ z uradnimi diagnozami in se raje posvetiš sebi ter delaš na sebi - boš imela veliko več od tega 

Tukaj sem našel še nek dokument od priznanega psihiatra A. Marušič, kjer imaš razloženo večino diagnoz in še mnogo drugega.

LP, 987

P.S. dobrodošla na forumu

[Suzy]

Dobrodošla med nami,....
Bilo bi dobro,seveda ko boš čutila,da je pravi čas in nam napišeš kaj več o sebi in zakaj te je pripeljalo do depresije,ali si dobila zdravila,o počutju,mislih,...nasploh vse kar ti leži na duši,....mislim,da pisanje in pogovor veliko pripomore k nadaljnim
korakom v pravo smer....
Drži se in lepo bodi in ne obremenjuj se z diagnozami...

[anja01]

Najprej bi se vsem zahvalila za resnično topel sprejem, že dolgo se nisem počutila nekje tako sprejeto kot danes tukaj, med vami. res hvala.
Trzinko (no, pa tud druge) bi rada vprašala kakšne so tiste spremembe ki jih naj delam? A da poskušaš ponovno najti veselje do dejavnosti, ki si jih imel v preteklosti? Da se trudiš bolj aktivno živet, ne le životarit? Kako naj to dosežem, ker sem namreč zelo hitro utrujena ... verjetno moram še mal počakat, da bodo tablete prijele (da dobim pravi odmerek-zdaj si ga postopoma večam).
Arwen hvala za naslove, mislim, da si bom nabavila tole Depresijo za telebane. Pa Premagovanje anksioznosti za telebane tudi.
987 zelo vesela sem tvojega dokumenta od psih. A.Marušiča. Vem, da diagnoza ni toliko pomembna, ampak sem človek, ki rada vem kje sem - saj konec koncev mi gre zdaj lahko le še navzgor.
Suzy, z veseljem napišem kaj več o sebi: že zelo dolgo trpim za panično motnjo. Napadi panike so postali moj vsakdanjik. Trpim tudi za emetofobijo (strah pred bruhanjem), psih. mi je rekel, da imam ogromno neizbruhanih čustev v sebi-poleg drugega. Zato moram pisati dnevnik čustev. To mi je zelo zelo težko. Šele zdaj pa sem spoznala, da ne trpim le za anksioznostjo ampak tudi za depresijo (vem, da gresta skupaj z roko v roki ampak ni nujno, da imaš oboje, a ne?). Že pred leti sem spoznala, da je napade panike mogoče hitro zajeziti z antidepresivi, z majhno "dozo". Kljub temu pa sem bila utrujena, zaspana, nespeča, preveč speča, s preveč ali premalo apetita.... in prav zato se veselim prave diagnoze in končno sem našla psih., s katerim se dobro razumem in mislim, da je to-to. Vsak najmanjši stres me vrže iz tira. Stalno se počutim, da ne zmorem vsega kar življenje (v službi in doma) zahteva od mene, ta občutek mi je najhujši, ker se trudim 110%, drugi pa me stalno žalijo. V službi jih stalno dobivam po glavi, ker ni dovolj in ne dovolj dobro... samozavest na dnu... nekako ne zmorem več. Pred kratkim sem imela spet nekaj stresov in me je čisto sesulo - mučila sem se dokler zjutraj nisem več mogla vstati iz postelje. Ni šlo. zaspana, ampak spati nisem mogla. Tako sem dobila uspavala, pomirjevala in antidepresive. Zdaj, po 1,5 meseca je vse bolje ampak še vedno se ne morem dovolj naspat, čeprav hodim spat tudi opoldne in prespim celo noč - sem še na bolniški (na bolniški bom še en mesec in si sploh ne predstavljam iti nazaj v službo). Še leta nazaj sem imela (predvsem v obdobju PMS) veliko željo po tem, da bi umrla - zdaj, ko imam otroka (tri leta stara punčka) je tega precej manj, skoraj nič. Živim zanjo, ona je moj smisel. Ne vem pa če je prav tako...

Pozdravček vsem!
 

[marina]

kako dolgo pa že imaš panično motnjo? Si prej imela kaka zdravila?

Držim pesti, da boš dobro.

[anja01]

Že dolgih 19 let - polovico življenja. Takrat so me zdravniki poslali domov in mi rekli, da naj se malo umirim pa bo... no, prej so mi izključili vse fizične bolezni. In potem sem se naučila s tem živeti. Šele pred 5-imi leti sem prvič vzela antidepresive - kakšna srreča, da obstajajo 

[anja01]

Marina, a ti imaš tudi panično motnjo?

[marina]

tudi plus depresijo zraven
tudi f 33.2

[trzinka]

anja, jaz sem imela zelo podobne težave kot ti...anksioznost, panični napadi, panična motnja, depresija.....
Na začetku ne veš, kaj se ti dogaja. Misliš, da je telesno nekaj s teboj narobe, je pa v bistvu stres tisti, ki vse to povzroči in izbruhne ven, da se izgubimo, mislimo, da se nam meša, obležimo, vegetiramo......

Kot si rekla, samozavest na dnu. Ta nesamozavest od nekod izvira in vsi ti problemi, ki so se nakopičili imajo nekje vzrok. Kaj narediti v tem primeru? Meni ni bilo jasno, kaj je delo na sebi, to vem šele sedaj , po treh letih, ko sem iz dna priplavala na površje.

Zdravila so prva bilka, ki ti pomaga vstati, psihoterapija druga in ti si tretja. Kaj so tiste spremembe, ki jih moraš sama po prvi in drugi bilki narediti....Ne glede na to, da si utrujena se moraš dobesedno prisiliti, da greš ven vsak dan za kakšno urico (za začetek)...počutje se s sproščanjem vsak dan neopazno izboljšuje. Fajn je, če si lahko privoščiš kakšno masažo, kupi si CD vodeno globinsko sproščanje, nabavi si literaturo o osebni rasti, čustveni inteligenci, samozavesti, npr. tudi Depresija ali pa anksioznost za telebane, preberi si kakšen sproščujoči roman, okopaj se v dišeči kopeli, ćez dan se našminkaj, počeši, poizkusi s kakšnim hobije, druži se s pozitivnimi ljudmi........, še in še bi lahko naštevala.

Sčasoma, ko človek dojame, kaj se mu dogaja in prične razumeti samega sebe, se prične imeti tudi rad in se vidi z drugačnega zornega kota. Psihoterapijo ti toplo priporočam!

Ko boš dojela, da moraš sebe dati na prvo mesto (čeprav je to zelo težko) in to tudi naredila, boš zadihala....

[anja01]

Marina, a se ti že dolgo zdraviš? Srčno upam in verjamem, da nama bo uspelo priti ven iz tega stanja.

[anja01]

Trzinka hvala. A danes si čisto brez tablet? Misliš, da je mogoče, da bom tudi jaz (čeprav imam že 19 let težave) nekega dne popolnoma brez zdravil? Nimaš več napadov panike?
Zanima me kako zgleda psihoterapija - a to greš v preteklost (da najdeš izvor) ali se soočaš s trenutnimi čustvi (kot moram jaz zdaj pisati dnevnik čustev - to je verjetno začetek)? Kako pogosto si izvajala psihoterapijo? Jaz imam zdaj predvidene obiske enkrat na mesec - je pa psihiater in psihoterapevt.
hvala ti za vsa pojasnila.

[marina]

zdravim se že 10 let. ves čas sem imela adje
pa ti- 19 let
a si imela zdravila tudi prej

[Janja]

Anja, pozdravljena!

Jaz imam OKM in zelo hudo obliko emetofobije praktično že od enega leta starosti. Vmes je bilo malo pavze, sedaj pa sem imela motnjo neprekinjeno približno 24 let.

Vzroka za emetofobijo ne vem in ga tudi ne iščem več. Sedaj že eno leto hodim enkrat tedensko na psihoterapijo in jemljem AD-je od meseca maja.

Delam veliko na sebi in rezultati so zelo vidni. Emetofobijo bom verjetno imela do konca življenja in se niti s tem več ne ukvarjam, ker je to še najmanj moteče, ker se lahko umaknem. Huje mi je bilo, ker se je moja oblika OKM-ja kazala v obliki siljenja na bruhanje in tudi bruhanja. In to me je resnično totalno izčrpalo in spravljalo v stisko.

Jaz sem zaradi tega razvila še agorafobijo, na srečo pri meni depresije ni bilo. Mi je pa psihiatrinja povedala, da sem imela blazno srečo, da nisem dobila še depresije.

Sem pa bila po vseh teh letih blazno izčrpana in resnično sem to poletje praktično prespala. Jaz se tudi siliti nisem mogla z nobeno aktivnostjo, ker ni šlo.

Sedaj sem spet OK in dobivam mojo energijo nazaj.

Jaz osebno bom morala jemati AD-je do konca življnenja, ker gre prri meni tudi za genetski dejavnik. Ampak mi je vseeno. Raje živim kot životarim.

Drugače pa obstaja še tema o emetofobiji. Če te zanima, si jo lahko prebereš na naslednji povezavi:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8069.msg207603.html#msg207603.

Lepo bodi!

[trzinka]

Ne, tablete še vedno jemljem, tri leta je ravnokar minilo in verjetno jih bom še kar nekaj časa oz. za vedno, žal Če bi bila srčni bolnik, bi morala prav takoredno jemati zdravila. Predobro poznam sebe, svoj strah, ki ga sedaj na srečo uspešno krotim. Nimam nekega odpora do njih, sprejela sem jih kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar mi pomaga kakovostno živeti.
Jaz sem se z anksioznostjo prvič srečala pri 10ih, pri 36ih s paničnim napadom in pri 40ih doživela globoko brezno, vse se mi je nakopičilo, stres na stres, pregorelost in šok, ko mi je mama zbolela za rakom.
Psihoterapije sem imela prvih 5 mesecev enkrat na teden, potem na dva tedna in kasneje na en mesec, ko se je stanje že stabiliziralo in sem dojela bistvo . Vsekakor jih imaš premalokrat, to je moje mnenje..
Kakšno vrsto psihoterapije pa imaš? Jaz sem začela s kognitivno vedenjsko terapijo, ki mi je pomagala dojeti od kod izvirajo vse moje težave, terapevtka me je usmerjala na spremembe miselnih vzorcev, tako s pisanjem dnevnika,. kot z različnimi nalogami. Obstaja več vrst terapij, samo ljudje nismo ravno poučeni o njih...Na vsaki terapiji se soočaš s čustvi, se razkrivaš, samo pristopi in načini so različni, pa odvisno je tudi od diagnoze ipd.
Fajn je da pišeš dnevnik , boš videla, da pomaga, samo počasi...nekateri potrebujejo tudi po nekaj let, da opazijo napredek in naredijo nekaj zase.
Verjemi vase, ne pusti se, bori se, išči vedno možnosti za napredek, za boljše počutje in zdravje. Seveda bodo dnevi, ko bo šlo tudi stopničko nazaj, ampak potem se spet poberemo in gremo z novimi močmi in izkušnjami naprej

[anja01]

Opravičujem se, ker nisem utegnila pisati prej - imam (dihalno)virozo in skrbim za virozno hčerkico... mi je prav grozno, ampak bo šlo... Vse bi vas rada vprašala kako ste se v začetku spopadale z depresijo in zaspanostjo - tudi čez dan: baje da ni dobro iti spat podnevi (spim brez težav podnevi in ponoči), ampak drugače ne zdržim.

MARINA, zdravila sem imela že prej, zdaj mi je jasno, da vedno za prekratek rok in bistveno prenizek odmerek. Prvič pred dobrimi 5-imi leti za pol leta, potem pa po porodu (oz. po končanem dojenju) sem jih jemala 2 leti in zdaj so se napadi ponovili, depresijo imam pa očitno že vseh 19 let in sem se tako naučila živeti... grozno, ne? Zdaj vsaj vem kaj mi je in vse bom naredila, da pridem ven, čeprav se mi zdi, da sem na enem in istem mestu.

JANJA, tudi jaz imam verjetno emetofobijo že od zgodnjega otroštva, v šoli sem vedno "špricala" izlete z avtobusom, da mi ne bi bilo slabo/ali komu drugemu zraven... Ne vem pa, če ni ozdravljena.. mislim, da gre pri meni za kak dogodek iz otroštva - moj brat ima podobne težave kar se bruhanja tiče.
Misliš, da imam tudi jaz OKM: večkrat se mi pojavijo slike bruhanja - kar same od sebe...? Pogosto si umivam roke in razkužujem - zaradi virusov.
Kako delaš na sebi (lahko opišeš? lahko opišeš tudi rezultate: kako je bilo prej in kako je zdaj?)?

TRZINKA, tudi jaz si ne predstavljam življenja brez AD-jev. Sem pripravljena tudi jaz na doživljensko jemanje. Zanima me ali je mogoče kam hoditi na psihoterapijo enkrat tedensko brezplačno? Finančno si namreč ne morem privoščiti plačevanja (vsaj v trenutni situaciji ne). Ne vem tudi kakšno vrsto psihoterapije imam - bom naslednjič vprašala psih.
Najlepša ti hvala za vse napisano in za spodbudne besede.

Lp vsem

[marina]

Anja

čimprej okrevaj! Pa oglasi se ko utegneš.
Diagnozo imaš samo depresijo ali je tudi prisotna anksioznost?

[anja01]

Najpej sem imela le anksioznost (napadi panike), potem smo jih z AD-ji uspeli ukrotiti, ostala je še depresija. Se pojavi tudi anksioznost, ampak v mejah normale, se da zdržat. Težave mi bolj dela depresija - zaspanost, brez volje, čisto nič se mi ne da, vse mi je odveč, najraje bi spala, ležala... zdaj me je še tale viroza še bolj iztirila (se zelo slabo počutim). Bo kdaj tega konec?
Marina a ti imaš še napade panike - kljub AD-jem?

lp