Kako se znebiti strahu pred vsiljivimi mislimi

[noelle]

Kako je vam uspelo, da se niste bali teh misli (vem, da niso uresničljive, bojim se že teh groznih slik in sploh ne znam odmisliti, kdaj bodo prišle - ali na 5 minut, ali na 1 uro, ali na 2 minuti). Ne vem, ali sem tako razvajena, ali pa res tako težko to prenašam. Imam poln kufer takega življenja ...

natanko tako sem se počutila tudi jaz - v najhujši fazi ... misli so se mi vsiljevale non stop, cele dneve, dan za dnem ... ko pa sem imela boljša obdobja pa sem se s strahom spraševala kaj bo, ko bodo spet prišle ... takrat sem in še vedno trdim, da je bila to ena najbolj grozljivih izkušenj v mojem življenju ...

ampak kljub temu mi jih je uspelo spraviti na tak nivo, da me ne obremenjujejo preveč ... zato verjemi, Koki, da BO USPELO tudi tebi ... mogoče zdaj, ko si v slabi koži, težko verjameš v to, ampak vedi, da SE JIH BOŠ REŠILA ... mogoče ne bo šlo tako hitro kot bi si mogoče želela, ampak vseeno vztrajaj, pri vseh teh metodah preusmerjanja misli, dihaj, sproščaj se, še pojdi v knjižnico, pojdi na sprehod v naravo ... karkoli ... sčasoma boš videla, da ti BO BOLJŠE ... bodi potrpežljiva ...

stiskam pesti zate ... in ti seveda želim čim manj vsiljivih misli ...

[Koki]

Hvala za vaše odgovore. danes sem bila 2 uri in pol v knjižnici, pa na sprehodu, pa puding sem skuhala in si pospravila neke papirje, meditirala. Ampak se je tako zelo naporno ob teh mislih. Sprašujem se, kako zdržati tak napor dan za dnem, ko se kuliram, zadržujem solze. Kako ste vi zdržali tak napor? Če pomislim, da bi me to dajalo vse življenje, bi po moje shirala.

[noelle]

Koki,
  ... to je res super, da si šla v knjižnico, na sprehod in se zaposlila ... le tako naprej ... bodi ponosna nase, da kljub mislim počneš stvari ... nikakor ne smeš obupati ... in NE, ne bo tako celo življenje, vedno lažje bo; korak za korakom, dan za dnem ... boš videla, počasi bo boljše in takrat boš dobila še več moči in volje za naprej ...

[Koki]

Je pa res težko prebrodit dan, se mi zdi da bolniki v zadnjem stadiju bolezni pred smrtjo tako trpijo. Ali se samo jaz tako počutim? Ali so vam zdravila kaj pomagala? Jaz jih po dogovoru z zdravnikom zdaj ne jem, pa tudi vprašanje, če bi kaj pomagala (sem jih zamenjala že več v prejšnjih letih, pa ni bilo nekega učinka, a strahovi niso bili tako strašni, ker so bili druge vrste). Mi je rekel dr. Rejc, da bomo po porodu začeli streljati z zdravili. Kolikor vem, antidepresivi primejo po nekem času šele. Ali obstajajo zdravila, ki primejo takoj?

[seb]

Predmet pretiranega strahu.Infekcijski material, igle, kri...V trenutku se pojavi pritisk, da se moram dotakniti te nesnage.Potem v mislih premlevam kako bi se lahko zgodilo (vsiljujejo se mi čudne predstave ).Ko te misli izginejo pa pride huda tesnoba, panika...Kaj pa, če sem to res storil!!
Sledi preverjanje (v mislih).Kako se je zgodilo (če se sploh je), kdaj ? Me je kdo opazil? So na roki posledice tega nespametnega "dejanja" ?  Dvom, dvom, dvom...
Zvečer misli izzvenijo.Bo tudi danes tako? Bojim se teh misli.Vsak dan.

[scorpion]

Pozitivno razmišljat dragi moji!!! Bi rekel, če bi želel biti zloben...

Pa ne želim biti zloben, ker vem kako hudo je to...Koki..dobra primerjava z bolniki v zadnjem stadiju...

[Koki]

Povejte mi po pravici. Kako ste brez AD-jev in več mesecev zdržale tako agonijo, ko se ti nasilne krvave misli in slike vsiljujejo vsako minuto? Kako to preživeti? Dr. Rejec mi je najprej rekel, da po 7, mesecu nosečnosti lahko začnem z zdravili, zdaj pa mi je rekel, naj zdržim do konca nosečnosti. Kako naj to preživim, ko vsak dan vsaj 20-krat pomislim na smrt, ker ne želim več živeti. Še živali ne trpijo tako. Pa tudi, če bi mi dal zdravila, bi ti AD-ji prijeli šele po kakem mesecu (če bi prijeli, kajti v nosečnosti bi verjetno lahko jemala samo nizko dozo, ki nič ne pomaga)? Ali obstajajo kakšne tablete, ki primejo prej? Ali jih lahko jemljem že v nosečnosti?
Sploh pa me zanima, kako ste vi to preživeli, ali vas je tudi tako pogosto mučilo kot mene?
Pa še vem ne, ali AD-ji v 8. mesecu nosečnosti kaj vplivajo na otroka. Kaj vi menite?

Želim živet brez tega, ali pa umret. Sicer me celo nosečnost kaj daje, a tako grozno, kot me sedaj, me ni še nikoli.
Kaj naj naredim? Imela sem probleme z okm že več let, zamenjal mi je veliko zdravil, nič ni posebej pomagalo, a sem lahko normalno živela. To zdaj je pa akutno stanje. Ne zdržim teh misli!!!!!!!

[vesnav]

Bolj kot boš o tem premišljevala, bolj hudo ti bo.

Vedi, da bo vse ok. Zavedaj se in probaj upoštevat vse, kar smo ti rekli...

Jaz sem ti povedala, kaj vse sem počela in če je bilo treba, sem to počela ves dan.

Ko pa je bolje, pa poskusi ne mislit o tem, kaj je bilo in kaj bi še lahko bilo ali bo..

Vse bo ok.

Zagotavljam.

Misli lepe misli, po porodu bo bolje, že zato ker bo živo bitje ob tebi - hočeš nočeš - spremenilo tok misli... Takrat pa boš videla, katera zdravila in če .. jih boš potrebovala.

Pomiri se, pojdi na zrak in dihaj počasi, poskusi se sprostiti..

Vesna

[Koki]

Vesna, hvala ti. Zgleda, da moram vsak dan začeti na novo in sploh ne misliti, kako hudo je bilo in kako še bo. je pa hudo. Le kako si ti našla moč za tako dolgo agonijo?

[Leonarda]

Povejte mi po pravici. Kako ste brez AD-jev in več mesecev zdržale tako agonijo, ko se ti nasilne krvave misli in slike vsiljujejo vsako minuto? Kako to preživeti?

Jaz sem jih takole brez ADjev v hudi obliki doživljala nekje 3 mesece. Osebna zdravnica se pač prej ni odločila za zdravila. Potem se je, pa niso bila prava. Nadaljna 2 meseca agonije.
Potem takojšnja ukinitev AD-jev in prehod na druge (v drugi skupini, tokrat SSRI), ki ji je sledila moja popolna fizična dekompenzacija s pridruženimi močnimi napadi panike. Nato še nekje slabe 3 mesece boja s stranskimi učinki novih AD-jev....In potem voila-> po skoraj letu dni kalvarije je prišla odrešitev.
Zdržala sem s pomočjo tistih, ki me imajo radi (take ljudi imaš tudi ti). Kasneje vedenjsko- kognitivna terapija. AD-ji. Potem sem nekega lepega dne pričela upati. Se postavila na svoje noge. Shodila.

Danes, po 6 letih, mi ni žal za to izkušnjo. Sem precej močnejša oseba, kot sem bila včasih. Ko danes pride kakšna prisilna misel, se mi sploh ne da ukvarjati se z njo. Komaj jo opazim. In gre hitro stran.
Noben bav bav več. Isto bo pri tebi. Verjemi.
Sama sem ''umirala'' vsak dan znova, svojci in strokovnjaki pa so zatrjevali, da bo vse ok. Zlomka, res je bilo vse ok. Zato verjemi ''preživelim''  .

Lep teden ti želim.

[Koki]

Leonarda, občudujem tvojo moč. Upam, da sem tudi sama močna. A si ti medtem hodila v službo? Jaz sem na bolniški (zaradi ginekol. težav - zanositev), potem bom na porodniški. Prej sem bila okupirana s službo, potem pa kar naenkrat nič. Težje se je zamotit z miselnimi dejavnostmi, če nisi v službi. sicer bi morala delati mag. nalogo, pa bolj težko. kako si se ti zamotila?

[Leonarda]

Nič ne rabiš občudovat, ker si sama ista. Jaz tudi nisem vedela prej, kaj vse človek lahko prenese...Ampak bistvo je, da LAHKO. Boš videla, kako dober je občutek, da si bolj močna, kot si kadarkoli mislila  .

Vmes sem dokaj redno delala, ja. Pa končala diplomo. Zdaj pa prav tako delam mag. nalogo. Je pa problem pri OKM, da se rad zgodi ''perfekcionistom'', ki s(m)o radi miselno (pre)okupirani. Meni se je pojavil po stresnem delovnem letu, na dopustu. In skoraj vsakič sem med dopustom v malo slabši koži kot ponavadi (nič drastičnega sicer).

Drži se, vse dobro. 
 

[vesnav]

Tudi ti si močna.
Jaz vem in ti tudi veš.

Poskusi ne razmišljat o moči, saj moč dela tebi v prid.

Drži se,

Vesna

[scorpion]

Koki..poskusi ne razmišljat o tem, da razmišljaš, da razmišljaš o vsiljivih mislih...nekako takole

malo heca more bit...

Decartes se obrača v grobu..on je namreč izrekel."mislim torej sem"..in začela se je civilizacija misli namesto civilizacija čutenja

[hribolazec]

Pozdravljena druščina!
Jaz se že pet let borim s prisilnimi mislimi in v zadnjih dveh letih tudi s prisilnimi predstavami.
Mene je bilo na začetku najbolj strah, da se bodo prisilne misli uresničile, da bom izgubil nadzor nad sabo, da se mi bo zmešalo...po pol leta agonije sem obiskal psihiatra, nato sem začel obiskovati KVT z vmesnimi pavzami in eno leto sem jemal seroxat. Seroxat mi je le delno pomagal, po moje mi je najbolj koristila metoda z preusmerjanjem misli ( ko se je pojavila misel, sem si rekel da bom o tem razmišljal čez pet minut- potem sem ta časovni interval podaljševal, trenutno sem prišel na več kot eno uro-seveda je za to potrebne veliko energije in vztrajnosti). Najbolj pomembno pa se mi zdi to, da če se prisilna misel pojavi, da je ne odganjša ampak jo sprejmeš ter si ponoviš takrat kašno pozitvno geslo..ne vem...to je samo prisilna misel, to se ne more uresničit ali pa kaj podobnega...Skratka po petih letih je stanje bistveno boljše...
1. strah pred prisilnimi mislimi in uresničitvijo le teh je skoraj popolnoma zbledel-zato Koki vedi da bo tudi pri tebi izzvenel in da se te misli nikakor ne bodo uresničile, ampak za to je res potreben čas in vztrajnost. Meni so tudi najbolj najedale misli in predstave o tem, da bom kaj naredil dojenčku ali otroku...ampak vedno sem se nekako prepričeval, da to ni možno, da so to samo misli in zdaj je strah skoraj popolnoma izzvenel.
2. intenziteta prislnih misli se mi je zelo zmanjšala.
Trenutno pa so moja največja težava prisilne predstave, težave s koncentracijo in pogosta anksioznost.
Prisilne predstave se kljub uporabi zgoraj naštetih metod nočejo zreducirat ( sicer mi je psihiater povedal, da imajo obsesije hierarhijo...in da so predstave kao najbolj trdovratne ampak meni nekako ne uspeva), proti anksioznosti pa se poskušam boriti z tekom in avtogenim treningom.
Prosil bi za nasvet, in sicer
za kakšno metodo, s katero se je kdo učinkovito spopadel z prisilnimi predstavami, z motnjami koncentracije in anksioznostjo ( avtogeni trening pomaga, ampak gre vse skupaj dokaj počasi ).

Hvala vsem že vnaprej. Drugače pa poskušajte uživati v vsakem dnevu, bodite čimbilj vztrajni in pogumni in verjemite, da vam bo uspelo.
Pozdrav 

[vesnav]

Ne vem točno, kaj misliš s predstavami.. Jaz to pojmujem pod misel, saj je šlo pri meni za cel scenarij..

V akutnem stanju sem se osredotočala na križanke (res jih non stop omenjam, ampak to je edina stvar, ki sem jo par mesecev sploh lahko počela), in sicer par minut na dan.. Sčasoma pa sem se z jezo in besom, da imam vsega poln kufer .. , malo pomirila.. V akutni fazi sem tudi poslušala non stop pomirjujočo glasbo..

Kasneje (uh, precej kasneje) sem poleg sproščanja... in hoje ven (to je zelo ok, hribolazec)... predstave obračala v obratno sliko..

Najhuje pa je res, ko se ti v misli vsilijo najbolj težke misli, povezane z otroki... To boli.

Nasveta nimam, ker je ok vse, kar počneš, vsem (predvsem Koki) pa povem, da je najbolj pametno, da si čim dlje časa v okoliščinah, kjer so t. i. zdravi ljudje (ljudje, ki o motnjah še slišali niso) in da se čim manj o tem pogovarjaš. (na dan)...

Vse dobro,

Vesna