Libby
Če si bila vedno vajena doživljati le negativna čustva, ni čudno, da so ti prijetno počutje...spokojnost...zadovoljstvo tuja
in se jih zaradi tega v bistvu sama otepaš, čeprav zavestno stremiš k njim, jih podzavestno zavračaš.
Zelo podobno fazo sem imela tudi jaz...kot, da bi sami sebi dokazovala oz. dopovedovala, da nisem vredna biti srečna...zadovoljna.
In prav gotovo to človeka utrudi...to večno iskanje "svojega mesta pod soncem"...zato ti verjamem, da si naveličana in zato tudi v fazi, ko bi najraje prenehala s terapijo in nadaljevanjem tega iskanja. Saj tudi jaz obiskujem terapijo in včasih se mi zdi, da sem itak brezupen primer, kar se tiče določenih zadev....pa vendarle kasneje (ponavadi, ko najmanj pričakujem) ugotovim, da temu ni tako.
Najhuje glede končanja s terapijo pa je, da niti približno nimam nobenega plana, kako naprej, ko bom prekinila. Bebec kot sem, bom verjetno raje naprej blefirala na terapiji, dokler se mi ne bo prižgala lučka ali dokler me terapevtka ne bo poslala se solit. Ampak resno menim, da to ni več zame oz. da potrebujem nekaj drugačnega, nekoga s tršo roko in ostrejšimi zahtevami, ki ne bo tako potrpežljiv z mano. Le da me moja terapevtka noče siliti, dokler sama ne bom pripravljena. Ampak v takem tempu in s tako borno motivacijo lahko stopicam na mestu še 10 let alpa vse življenje. U glavnem, cel moj lajf je nekam brez pomena.
Jaz mislim, da te tvoja terapevtka sedaj že pozna in ne moreš kaj dosti blefirati pred njo...vsaj pri meni je tako. Ko želim kakšno stvar "zblefirati" me izdajo npr. oči...nasmeh...vzdih...
Včasih še sama ne morem verjeti, kako me lahko "prebere", brez, da odprem usta....pa zadane točno v bistvo.
In trša roka ter ostre zahteve niso tisto, kar ti rabiš
...Ti rabiš čas, da predelaš določene zadeve...rabiš razumevanje...Morda je tudi ta terapevtkin način namenjen temu, da postaneš "nezadovoljna" in se morda vendarle odločiš, da greš v terapiji naprej....čeprav seveda obstaja tudi možnost, da odnehaš...čeprav saj veš: večno ne moremo bežati pred sabo.
Upam, da sem bila vsaj približno razumljiva, kajti težko je ubesediti tisto, kar vendarle čutimo a hkrati še sami ne vemo, kaj to je.
Libby...en objem
