Libby

[Libby]

Po dolgih porodnih krčih se je rodila tema 

Ob vsem vrvežu misli v glavi nisem uspela ničesar koristnega sproducirati, čeprav sem si silno želela. Še glede imena teme in pozicioniranja sem razglabljala cele dva dni.

Zopet je nastala zmešnjava občutkov in misli, s katerimi se neučinkovito spoprijemam.
Pred 14 dnevi me je terapevtka melce okarala, naj ne počnem samoterapij, ker mi škodijo. To je zgledalo nekako tako, da sem pozno zvečer, ko sem ostala edina budna, razmišljala, brala, pisala, se ukvarjala s svojo problematiko. Zvečer pa zato, ker imam samo takrat svoj mir in varnost in so možnosti, da mi kdo nepričakovano uleti v moj prostor, minimalne. Posledice tega mojega početja pa so bile v grobem te, da sem hodila spat v jutranjih urah, si zafurala bioritem, ki sem ga pred tem s težavo uredila, ter se seveda vrtela v začaranih krogih bolečine, žalosti, jeze, obžalovanja itd.
No, s težkim srcem sem se odločila, da bom njen nasvet upoštevala in sem ga res. Cel teden se ponoči nisem samotrpinčila, hodila sem spat "lažja", počela sem stvari, ki so mi všeč. Odločila sem se celo, da grem po dolgem odlašanju in prelaganju na fax. In potem pride tista sreda, ko me je močno zvilo in razštelalo.
Nisem mogla razumeti, kaj se dogaja.
Danes se mi svita, da je morda vse med seboj povezano. Torej, ker sem se prenehala ukvarjati sama s sabo, so se tiste misli in občutki nekje nabirali brez moje vednosti. Ker sem spustila prežo, je skočilo ven in me našlo tako zelo nepripravljeno, da sem izgubila kontrolo. Česar pa se v življenju močno oklepam.
S tem dejstvom se mi samo potrjuje prepričanje, 1) da moram biti vedno v pripravljenosti in nikakor ne smem dovoliti, da se kaj takega ponovi, 2) da sem pripravljena na vse samo takrat, ko budno spremljam vsako svojo misel in občutek. Ok, to mi vzame ogromno energije, ampak se mi še vedno zdi bolje, kot da se ponovijo sredini dogodki. Razmišljala pa sem tudi, da morda nikoli še nisem dovolj dolgo vztrajala v "relax mode-u" (kolikor mi pač to uspeva ), da bi videla, če sem lahko v redu na dolgi rok.

[kinto]

S tem dejstvom se mi samo potrjuje prepričanje, 1) da moram biti vedno v pripravljenosti in nikakor ne smem dovoliti, da se kaj takega ponovi, 2) da sem pripravljena na vse samo takrat, ko budno spremljam vsako svojo misel in občutek. Ok, to mi vzame ogromno energije, ampak se mi še vedno zdi bolje, kot da se ponovijo sredini dogodki.

Uff.. to more bit pa naporno Libby? Jaz se ne bi strinjal s tem

Razmišljala pa sem tudi, da morda nikoli še nisem dovolj dolgo vztrajala v "relax mode-u" (kolikor mi pač to uspeva ), da bi videla, če sem lahko v redu na dolgi rok.

Mislim, da je to precej bolj pametno. Depre/ankse/itd. nikol ne fašejo jebivetri, zmer mi, k vse preveč analiziramo, tuhtamo, se sekiramo za napake, itd. So, just relax, it's all good

[Slavka]

Libby  

Ja, te razumem...sem tudi sama (bila) skoz v pripravljenosti...na preži...s težnjo po nadzoru. In prav imaš....to je hudičevo naporno. Pobere veliko energije, ki bi jo lahko porabili za druge...lepše stvari.
In to, da imaš nujo skoz kontrolirati dogajanje...občutke... tudi ne prepreči tega, da se ti kdaj ne zgodi kakšen zdrs...zato je to v bistvu "Sizifovo delo".

Mislim, da je prav, da si nehala analizirati sebe in izvajati samoterapijo, če ti je to potem porušilo bioritem. Moja terapevtka mi je zadnjič rekla, da preveč truda lahko škodi in da ona kakšnemu svojemu klientu reče: "pa prenehaj se tako matrat..."   Kajti nenehno krpanje po svojih notranjih ranah lahko privede do tega, da so vseskozi sveže in nimajo možnosti, da se zacelijo.

Trenutno sem tudi jaz žalostna....v sebi čutim nemoč in to me potem spravi v solze...zato je moj post bolj ko ne zmedeno razmišljanje zmedene Slavke...a želela sem ti dat podporo in ti povedati, da si pogumna ženska, ki si dosegla že ogromnoooo in ogromnooo še boš 

[Libby]

Ta zmedena Slavka zna prav fajn pisat  hvala


Mal me skrbi, da bo res še ogrooooomno za naredit.
Opažam, da sem trenutno trmasta mula, ki se upira premiku z mesta, ki ga dobro pozna in se ji ne ljubi več tvegati.
Terapevtki sem večkrat potožila, da bi rabila pavzo, pa sva komaj dobro začeli obravnavat ključne zadeve. Po moje me ima že čez glavo, ker se sukam ko mačka okoli vrele kaše. Ampak v resnici imam sama sebe še bolj čez glavo. Kok sem neumna. Hkrati pa po novem fantaziram o tem, da bi bilo pravično, da bi dobila vsaj denarno odškodnino od tistega cepca za plačilo terapije. 

[masi]

Libby terapije so naporne, tako da je čisto normalno, da si utrujena. Jaz sem danes po delavnici in skupini tudi izčrpana, tako da ti zdajle nič ne zmorem napisati.

super, da si odprla temo 

[Slavka]

Opažam, da sem trenutno trmasta mula, ki se upira premiku z mesta, ki ga dobro pozna in se ji ne ljubi več tvegati.
Terapevtki sem večkrat potožila, da bi rabila pavzo, pa sva komaj dobro začeli obravnavat ključne zadeve. Po moje me ima že čez glavo, ker se sukam ko mačka okoli vrele kaše. Ampak v resnici imam sama sebe še bolj čez glavo.

Ravno to delam tudi jaz...ko me terapevtka pripelje do momenta, ko naj bi zadevo pričela razreševat, se umaknem...Vendar ni s tem nič narobe...niti pri meni, niti pri tebi Libby. So zadeve, ki rabijo več časa, da dozorijo, da jih lahko predelamo....
In ko imam jaz same sebe čez glavo, si vzporedno tudi čestitam za pogum, da sem se sploh pripravljena spopast s tem....marsikdo se ne bi.

Zato Libby   en velik   tudi zate....

[Arwen]

Zvečer pa zato, ker imam samo takrat svoj mir in varnost in so možnosti, da mi kdo nepričakovano uleti v moj prostor, minimalne.

umik ni možen? (t.j. stanovati kje drugje?)

[Juliette]

Evo mene, še ena takšna  , in to prav v tem obdobju, da ko se približam zame očitno težki tematiki, izbruhnejo vsi drugi strahovi (za katere mislim, da sem jim vendarle že posvetila toliko pozornosti in moči, da bi lahko pomirjeni enkrat za vedno utihnili) in kao terjajo ukvarjanje z njimi, samo z glavno problematiko ne. Obramba?  Najbrž...
In tudi meni se zazdi, da me bo terapevtka en dan kar poslala domov, ker se je ponavljanja enega in istega že zdavnaj naveličala ... Očitna projekcija, ker je destvo, da bi sama sebe najraje nekam poslala! (sam ne vem, kam).
Glede tvoje samoterapije Libby, pa mislim, da tisti pravi, najbolj boleči občutki tako ne morejo priti na dan, ker ti vedno z razumom vse tako preusmeriš, da ostaja prikrito; ko pa se malo prepustiš, pa pride na vrsto podzavest in iz globin želi na plano marsikaj, kar vsak večer vztrajno potiskaš nazaj. Razumem tvoj strah, celo grozo, pred prepustitvijo (sem v podobnem golažu), ampak mislim, da je to to. Pogovori se s terapevtko, bo že vedela, kako in kaj. In predvsem, bodi nežna s seboj ... 

[Arwen]

  ... Očitna projekcija, ker je destvo, da bi sama sebe najraje nekam poslala! (sam ne vem, kam). 

ja.. projekcija tuje krivde nase...

...nikamor se ni treba pošiljat, Juliette  ...

[Betka]

Ker sem spustila prežo, je skočilo ven in me našlo tako zelo nepripravljeno, da sem izgubila kontrolo.

Mhm, poznam. Jaz tudi kolebam med tem, ali pustiti mislim prosto pot ali jih imeti  stalno pod kontrolo-samo tako lahko ujamem destruktivne in obtožujoče misli in jih "nevtraliziram" z bolj prijaznimi.

[trzinka]

Libby, nisi neumna!!! Zelo si pametna in super ti gre, ni pa lahko, saj veš sama

[Suzy]

Libby veliko si že dosegla in še več boš,....morda pa bi si le vzela kak kratek predah,......vse dobro ti želim
 

[trina]

Danes se mi svita, da je morda vse med seboj povezano. Torej, ker sem se prenehala ukvarjati sama s sabo, so se tiste misli in občutki nekje nabirali brez moje vednosti. Ker sem spustila prežo, je skočilo ven in me našlo tako zelo nepripravljeno, da sem izgubila kontrolo.

Ne zato, ker si "spustila prežo". Skočilo je ven preprosto zato, ker duh pač hoče iz steklenice - ti ga sicer ne tlačiš več nazaj noter, ampak zares ven ga pa tudi še ne spustiš. Iz steklenice bo nehal skakat takrat, ko ne bo več v njej. Simpl, ne. Ko ga boš na tak ali drugačen način ubesedila, ga boš razorožila. Dokler ostaja neizrekljiv, bo pa še kdaj planil takole iz zasede. Kar se ti je zgodilo v sredo, nima zveze s tem, ali si na preži ali ne.

S tem dejstvom se mi samo potrjuje prepričanje, 1) da moram biti vedno v pripravljenosti in nikakor ne smem dovoliti, da se kaj takega ponovi,

Okej, definiraj "kaj takega". Kaj je to, kar se ti lahko zgodi? Kaj pa se ti dejansko lahko zgodi, tudi "v najhujšem primeru"? Takole prežanje in dosledno samoopazovanje je sicer za tvojo situacijo popolnoma normalno, je povsem logična reakcija - žal pa tudi nesmiselno, ker problema ne samo ne reši, ampak ga poglablja.

Hkrati pa po novem fantaziram o tem, da bi bilo pravično, da bi dobila vsaj denarno odškodnino od tistega cepca za plačilo terapije.

Absolutno! Koliko časa je minilo?

Rožice si že dobila, jaz ti dam pa navijače - za spodbudo na poti do zmage.

[Libby]

umik ni možen? (t.j. stanovati kje drugje?)

Zdaj ni mogoče. Delam na tem, vendar načrtov, kako do samostojnosti priti, še nisem uresničila.

Danes se mi svita, da je morda vse med seboj povezano. Torej, ker sem se prenehala ukvarjati sama s sabo, so se tiste misli in občutki nekje nabirali brez moje vednosti. Ker sem spustila prežo, je skočilo ven in me našlo tako zelo nepripravljeno, da sem izgubila kontrolo.

Ne zato, ker si "spustila prežo". Skočilo je ven preprosto zato, ker duh pač hoče iz steklenice - ti ga sicer ne tlačiš več nazaj noter, ampak zares ven ga pa tudi še ne spustiš. Iz steklenice bo nehal skakat takrat, ko ne bo več v njej. Simpl, ne. Ko ga boš na tak ali drugačen način ubesedila, ga boš razorožila. Dokler ostaja neizrekljiv, bo pa še kdaj planil takole iz zasede. Kar se ti je zgodilo v sredo, nima zveze s tem, ali si na preži ali ne.

S tem dejstvom se mi samo potrjuje prepričanje, 1) da moram biti vedno v pripravljenosti in nikakor ne smem dovoliti, da se kaj takega ponovi,

Okej, definiraj "kaj takega". Kaj je to, kar se ti lahko zgodi? Kaj pa se ti dejansko lahko zgodi, tudi "v najhujšem primeru"? Takole prežanje in dosledno samoopazovanje je sicer za tvojo situacijo popolnoma normalno, je povsem logična reakcija - žal pa tudi nesmiselno, ker problema ne samo ne reši, ampak ga poglablja.

Hkrati pa po novem fantaziram o tem, da bi bilo pravično, da bi dobila vsaj denarno odškodnino od tistega cepca za plačilo terapije.

Absolutno! Koliko časa je minilo?

Rožice si že dobila, jaz ti dam pa navijače - za spodbudo na poti do zmage.

Trina, imaš popolnoma prav. Ni skočilo ven zaradi spuščene preže. Skočilo bi in bo v vsakem primeru, ker mora nekoč ven. Metoda ubesedovanja pa je še precejšnja neznanka. Tistim, ki so našli način, da dajo ven iz sebe včasih kar zavidam in postanem nestrpna, ker mi slabo uspeva.

S tistim "kaj takega" sem mislila na podoben panični napad ali močno povišano anksioznost z navalom "senzoričnih" spominov. Ampak sedaj me tega ni več strah. Le kaj bi se lahko zgodilo? Nič, umrla ne bom, zmešalo se mi tudi ne bo, zgodilo pa se je itak že.


Ko sem zadnjič pisala o tisti muli, ki se noče zganiti z mesta, sem imela v mislih predvsem to, da zadnjih par tednov jokcam buhuhuuuu, kako je ta svet krivičen!. Mislim, da meji že na smiljenje sami sebi ali pa je celo šolski primer Zavedam se, da nisem sama kriva za zlorabo, da sama nosim posledice, da sama plačujem ceno za zdravljenje, da sem sama brez nobene podpore v družini. Ob misli na vse to skupaj se v glavi (kar pa se izraža v mojem obnašanju) trmasto uležem na tla in protestiram. Ne izključujem, da bi, če bi kdo preveč zahteval od mene ali me kam dregnil, začela cepetati in mijavkati. Ali pa tuliti. Minilo je skoraj 25 let, uni cepec pa je itak crknu, zato so fantazije o denarnem povračilu zgolj fantazije.


Juliette, eno vprašanje. Ali so te doma nekam pošiljali, ko si bila "tečna, zahtevna"? Mislim, so uporabili te besede?

[moljka]

Libby, saj ne vem, če ne bom s tem odgovorom uskela čisto mimo  Ampak ko sem prebrala tvoje zadnje sporočilo, sem pomislila: zakaj se pa ne smeš smiliti sama sebi? zakaj pa ne smeš protestirati, ker imaš veliko breme na svojih plečih? Pa ti želim samo napisati, da nam ni treba dokazovati, da si močna  Vsaj meni ne 

[Libby]

mojlka


Samopomilovanje in takšno pasivno protestiranje mi prav nič ne koristita, kvečjem se s smiljenjem sami sebi spravljam v "podrejen položaj", v smislu da sama sebi govorim, da sem nesposobna rešit težave in poskrbet zase.


Odkar se je vsa ta štala s spominjanjem in predelovanjem zlorabe začela, me je močno skrbelo, kaj si bodo drugi mislili o meni. Grozno neprijetno mo je bilo, ko sem pomislila, da bi drugi v meni videli zgolj zlorabo, ne pa preostali del Libby. (Danes vem, da je bil -in je še- to MOJ strah, da sem sama sebe videla zgolj kot produkt zlorabe in da je zloraba edina stvar, ki me opredeljuje, tko nekako.)
Preden sem na terapevtski skupini omenila zlorabo, sem se grozno bala, da me bodo gledali od tistega trenutka naprej le skozi to prizmo. Spoznala sem, da ljudje ravnajo kot znajo, enim vedeti to dejstvo nič ne pomeni, eni se čutijo dolžne zagotoviti mi, da to ne spremeni njihovega pogleda name, eni želijo dokazati, kako me razumejo...
Prav znerviralo me je, ko mi je kdo potem, ko je izvedel, rekel, da sem bogica ipd.  Sem jih kar črtala. Besede "usmiljenja/pomilovanja" drugih vsebujejo prikrito sporočilo o moji nezmožnosti, nesposobnosti, nemoči in če bi jim dovolila blizu, bi me oropale najpomembnejših kvalitet, kar jih nosim v sebi. Jaz pri sebi vem, da SEM sposobna, da zmorem, da sem močna. To nikakor ne pomeni, da ne rabim tople besede in spodbude (rabim, rabim), vendar ne usmiljenja in trepljanja po rami.


Za trmast protest pa vem od kod prihaja  Ko sem bila otrok, sem po pripovedovanju rada pobirala cigaretne ogorke po tleh in ko mi mama tega ni pustila, sem se ulegla na tla, magari na sredo prehoda za pešce, in se nisem premaknila. Zdej, ne vem, če je to ista situacija kot danes, ampak s tem "mentalnim ulegom" nekako kljubujem vsem in vsemu. Niti nimam nekega cilja, ki bi ga rada s takim ravnanjem dosegla, razen morda, da pride okolica malo bliže pogledati, kaj se dogaja (= zbujanje pozornosti ). Se popolnoma zavedam, da je to ravnanje otročje in ga bom tudi prekinila, kakor hitro se bom naveličala čakanja, da bi prišel kdo bliže. Se pa itak nimam kaj pritoževat, ker mi veliko vas forumcev stoji te čase ob strani!

[toja]

 

Ponosna sem nate Libby, da si tako močna oseba...zelo lepo si napisala in mi dala mislit
veliko stvari...ja res rabimo toplo besedo, nikakor pa ne pomilovanja, ker se v takem
primeru še bolj smilimo sami sebi in takrat pade energija in vse delo,
ki smo ga opravili z velikim trudom na sebi, je lahko v nevarnosti... 

[trzinka]

Ljudje včasih res ne vemo kako človeku v stiski pomagat, kaj povedat, kaj naredit.....Nekomu pomaga božanje, nekomu usmiljenje, nekomu tista nesrečna brca v rit......., kakšna podpora pa dejansko človeku koristi, pa ne moremo vedeti, dokler tega sam ne pove ali pa mi sami ne pogruntamo.

Ko te berem se mi zdiš blazno močna,trdna, na trenutke pa šibka, zelo ranljiva, samokritična.....Mogoče te ne razumem vedno najbolj, vem pa, da si oseba, ki se boš postavila na noge, ker si ti to želiš in hočeš in se trudiš

Samo tako naprej Libby

[Arwen]

Metoda ubesedovanja pa je še precejšnja neznanka.

kaj pa brez metode? bi šlo?

  . Jaz pri sebi vem, da SEM sposobna, da zmorem, da sem močna. To nikakor ne pomeni, da ne rabim tople besede in spodbude (rabim, rabim), vendar ne usmiljenja in trepljanja po rami.

 

[moljka]

Ja, Libby, tudi jaz gledam skozi svojo prizmo  To je moj način dajanja podpore in upam, da se da razbrati, da te nimam za nesposobno in nemočno (btw, zame je oseba zelo pogumna, če si upa priznati, da je včasih šibka, občutljiva - ker smo vsi včasih) Tudi se ne igram teh igric, da bi nekomu rekla, da je bogi, zato da bi se jaz počutila bolj samozadostno  Če čutim neko sočutje do nekoga, kar do tebe ga, si mi nekako pri srcu, te rada berem, potem to izrazim 

Hvala, ker si na en lep način razložila svoje stališče